IZPOVEDOVANJE SVETE TROJICE V ZGODOVINI (C. Sorč)
Prva Cerkev
»Razodeta resnica o Sveti Trojici je bila od vsega začetka pri korenini žive vere Cerkve, prvenstveno na podlagi krsta . Svoj izraz dobiva v pravilu krstne vere, kakor se je izoblikovalo v oznanjevanju, katehezi in molitvi Cerkve« (KKC 249; 250–252). To govorjenje o Bogu kot Očetu, Sinu in Svetem Duhu je prva Cerkev privzela in uporabljala kot svojo največjo svetinjo. »Tudi če apostolska doba še ne pozna absolutno enotnega trinitaričnega obrazca, vendar ni dvoma, da je imela resnica o Sveti Trojici v krstni katehezi svoje mesto.« V povezavi z dovoljenjem za prejem krsta je trinitarični povedek dobil obliko veroizpovedi, v začetku kot trikratni odgovor na vprašanja v okviru obhajanja zakramenta, nato v obliki recitiranega obrazca, ki so ga katehumeni izpovedali pred krstom. Krščanska vera v Boga je torej krstna vera, njen »Sitz im Leben« je v krstnem bogoslužju. Zato tudi pristna krščanska teologija ni nič drugega kot prav razvitje krstne veroizpovedi »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Tako se nam veroizpoved predstavi na začetku, pa tudi kasneje, kljub nadaljnji razširitvi treh točk, ki se nanašajo na Očeta, Sina in Svetega Duha, kot povedek glede Božje trinitarične zgodovine za nas: zgodovina Očeta, kateremu se priznava izvirno in dokončno (eshatološko) prvenstvo; zgodovina Sina, ki je bogata v pripovedi o dogodkih Gospodovega življenja »v telesu«; zgodovina Svetega Duha, ki je odprta in obsega sedanjost Cerkve in prihodnost življenja. V liturgičnem kontekstu prejme izpovedovanje vere v Sveto Trojico svojo posebno vsebino: navajanje trinitarične zgodovine odrešenja nas usposablja za vstop vanjo na osnovi velikonočnega dogodka krsta. Prav ista zgodovina odrešenja se uresničuje v življenju tistih, ki jo izpovedujejo, in napravlja življenje vernikov za trinitarično življenje, za velikonočno bivanje. Skrivnost, ki jo izpovedujemo, postane obhajana (celebrare) skrivnost, da bi v Cerkvi in zgodovini postala skrivnost, ki jo živimo. To trinitarično vero takole razlaga Tertulijan: »Tam, kjer so trije: Oče, Sin in Sveti Duh, tam je Cerkev, ki je telo teh treh« (Tertulijan, Traité du Bapteme 6). Krščeni morajo pripovedovati z življenjem to, kar so izpovedali z usti v trenutku, ko so prejeli novo življenje pri krstu: ko živijo iz Božjega Duha, ki ga je vanje izlil Sin, postanejo ena in sveta Cerkev, živ spomin Svete Trojice: »De unitate Patris et Filii et Spiritus Sancti plebs radunata« (Ciprijan, De oratione dominica 23; PL 4,553). V Sveto Trojico so vstopili po milosti krsta, potem ko so izpovedali trinitarično zgodovino njihovega Boga: »Veruješ v Boga Očeta vsemogočnega?
Veruješ v Jezusa Kristusa, Sina Božjega, ki je rojen po Svetem Duhu iz device Marije, ki je bil križan pod Poncijem Pilatom, umrl in bil v grob položen, tretji dan od mrtvih vstal, šel v nebesa in sedi na desnici Očetovi, ter bo prišel sodit žive in mrtve?
Veruješ v Svetega Duha, v sveto Cerkev in vstajenje mrtvih?« (DS 10: Traditio Apostolica Hipolita Rimskega, začetek 3. stol.).
Triadični obrazci, kot sta v Mt 28,19 in 2 Kor 13,13, so bili v rabi v prvi Cerkvi, uporabljali so jih že apostolski očetje. Didahe, zelo stara in častitljiva kateheza o dveh poteh, govori o trinitaričnem krstnem obrazcu (7,1.2), kar pomeni, da je bil ta trinitarični obrazec v tem času že zelo razširjen. Klemen Rimski (okrog l. 96) v svojem znanem pismu Korinčanom na treh mestih izrecno spregovori o Sveti Trojici; in sicer ko omenja apostole, ki so sprejeli nauk in ga oznanjali, potem ko so prejeli gotovost po vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa, bili utrjeni v veri v Božjo Besedo in opolnomočeni po Svetem Duhu (prim. 1 Klem 42,3); ko se obrača h Korinčanom, med katerimi so razdori: »Ali nimamo enega samega Boga, enega Kristusa in enega Duha usmiljenja, ki je razlit na nas ter ene poklicanosti v Kristusu?« (1 Klem 46,6). Tretji trinitarični obrazec ima obliko zagotovila: »Sprejmite naš nasvet in ne boste se kesali. Kajti živ je Bog in živ je Gospod Jezus Kristus in živ je Sveti Duh, vera in upanje izvoljenih ...« (1 Klem 58,2).
Ignacij Antiohijski spregovori v pismu Efežanom o treh Božjih osebah (Efežanom 9,1–2), prav izrecno pa v pismu Magnezijcem: »Trudite se, da boste trdni v nauku Gospoda in apostolov, da vam bo tako uspelo vse, kar delate s telesom in duhom, v veri in v ljubezni, v Sinu, v Očetu in v Duhu ... Bodite poslušni škofu in drug drugemu, kakor je Kristus pokoren Očetu po telesu in kakor so apostoli pokorni Kristusu in Očetu in Duhu, da boste živeli v telesni in duhovni edinosti« (Magn. 13,1–2). Omeniti moramo tudi Teofila Antiohijskega (okrog leta 180), ki je kot prvi izmed cerkvenih pisateljev uporabil besedo »trias« (trojstvo), ki je pa še ne moremo razumeti v kasnejšem pomenu ter je ne smemo prevajati s »Trojica« (Ad Autolicum II,15; prim. G. Prestige, Dio nel pensiero dei padri, Bologna 1969, 110).
Veliko pomembnejši za trinitarični nauk pa je Irenej Lyonski. Bolj jasno kot katerikoli drugi teolog iz 2. stol. spregovori o Svetem Duhu kot tistem, ki je različen od Sina in Očeta, hkrati pa naglasi večno koeksistenco (sobivanje) Sina in Svetega Duha z Bogom Očetom: »Z njim (Očetom) sta od vedno Beseda in Modrost, Sin in Duh, po katerih in v katerih je vse svobodno in iz ljubezni ustvaril, katerima je tudi rekel: ’Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti’ (1 Mz 1,26)« (Adv. haer. 4,20,1). Ta njegova jasnost izvira po vsej verjetnosti iz dejstva, da se Irenej močno naslanja na »Pravila vere« (Regula fidei), ki so trinitarično zasnovana (Demonstratio, c. 6). Vedeti pa moramo, da je Irenejeva trinitarična teologija »ojkonomska«, tj. o osebah govori v skladu z njihovo vlogo v odrešenjskem delovanju v svetu. Sin in Sveti Duh sta poslana na svet, da privzameta (Sin) in prešineta (Sveti Duh) naše življenje ter tako »od znotraj«, »od blizu« odrešita človeka in ga ponovno prestavita v življenje Svete Trojice. Irenej zelo odločno odklanja gnostično mišljenje, da sta Sin in Duh nekakšna srednika med Bogom in svetom, nekakšna stvarnika in urejevalca sveta. Stvarjenje in urejanje je delo enega Boga Očeta, ki izvršuje to delo s pomočjo svojih dveh rok: Sina in Svetega Duha (ki ga imenuje tudi »Božji prst«) (Adv. haer. 4,20,1). Še več, s tema dvema rokama nas Oče oblikuje po svoji podobi in sličnosti ter nas objema. Tako vidi Irenej stvarjenje kot delo vseh treh Božjih oseb: Oče je po Sinu vse stvari priklical v bivanje, po Svetem Duhu pa jih je razporedil in jim vtisnil lepoto (Verbo facit et Sapientia adornavit: Adv. haer. 4,20,2). »Neprekosljiva sinteza« (J. Lebreton), v kateri je povzeta »vsa teologija Svetega Duha«, je podana v naslednjem stavku: »Sveti Duh je prišel nad Božjega Sina, ko je ta postal človek, da se je tako naučil prebivati med ljudmi, in sicer tako, da izvršuje v njih Očetovo voljo, pomlaja njihovo starost in jo spreminja v Kristusovo novost« (Adv. haer. 3,17,1–2). Tako sta Sin in Sveti Duh na najodličnejši način eno z Bogom Očetom. Toda vprašanje, kako je Bog eden in v čem obstaja razlikovanje med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, se Ireneju še ni postavljalo s tako močjo, da bi začutil potrebo po globljem razumskem poglabljanju.
Torej že v drugo stoletje segajo ohranjena pričevanja, ki razodevajo poskuse razmišljanja o odnosu Sina in Duha do edinega Boga. Ta pričevanja so zaznamovana z odrešenjskim subordinacianizmom: Sin izvršuje Očetovo poslanstvo, Sveti Duh dovršuje delovanje Jezusa Kristusa, ki je sedaj povzdignjen za Gospoda (Kyrios). Ta miselnost je prisotna tudi v predlogih »po« in »v«. V evharistični molitvi, ki jo pripisujejo sv. Justinu († 165), molimo: »Slava in čast Očetu vsega, v imenu Sina in Svetega Duha«. Symbolum »Clemens Trinitas« izrazi to trinitarično enost takole: »Tres, nec confusi, nec divisi, sed et distincte coniuncti et coniuncti distincti« (DS 73). Prav je, da že tukaj omenim tudi povzetek trinitarične vere, ki jo daje Gregor Nacianški carigrajskim katehumenom. Pomembna je predvsem zaradi njene življenjske umeščenosti: »Predvsem mi ohranite ta dobri zaklad, za ki ga živim in se borim, s katerim hočem umreti, ki mi daje, da prenašam vse zlo in preziram vse naslade: se pravi izpoved vere v Očeta in Sina in Svetega Duha. Danes vam jo izročam. Z njo vas bom takoj sedaj potopil v vodo in vas dvignil iz nje. Dajem vam jo za spremljevalko in zavetnico celotnega vašega življenja ... V celoti in popolnoma Bog je vsak, gledan sam v sebi ..., Bog so trije, gledani skupaj ... Nisem še začel misliti na enoto, ko me že trojica potaplja v svoj sijaj. Nisem še začel misliti na trojico, ko me že zajema enota« (Gregor Nacianški, Orationes 40,41: PG 36,417).
»Zanikana« Sveta Trojica
Kardinal Ratzinger zelo domiselno spregovori o hereziji kot o »šifri« za trajno resnico, na katero »moramo gledati le v povezavi z drugimi sočasno veljavnimi povedki, ker bi v ločenosti od njih nudila lažno podobo. Z drugimi besedami: vsi ti povedki so mnogo bolj gradivo za kako katedralo kakor pa nagrobni spomeniki. Seveda pa je to kamenje koristno samo tedaj, če ne ostane sámo, ampak je vgrajeno v tisto, kar je večje. Saj tudi pozitivno sprejeti obrazci veljajo le, če je hkrati z njimi prisotna tudi zavest o njihovi nezadostnosti« (Ratzinger, Uvod v krščanstvo, Celje, Mohorjeva družba, 1975, 121).
In prav to »vgrajevanje« posameznih elementov v celoto razodetja o Bogu po Jezusu Kristusu je delalo težave že vse od začetka. Zgoščeno teološko in odrešenjsko bogastvo pripovedovane veroizpovedi o Sveti Trojici je bilo postavljeno na preizkušnjo z vprašanjem o pojmovanju Boga (A. Orbe, Introduccion a la teologia de los siglos II y III. Zv. I, Rim 1987, 33–127; Ritter, Der Dogma, v: HdD-uThgesch. Zv. 1, 99–221). Izziv je prišel predvsem iz judovskega okolja, v katerem je strogi monoteizem res odprt zamisli navzočnosti Boga očetov v zgodovini svojega ljudstva, toda istovetiti to navzočnost z navzočnostjo preroka iz Galileje, ki so ga obsodili predstavniki postave kot bogokletneža, je bilo zanje pohujšanje: Jahvejeva doksološka in eshatološka presežnost je bila tako po njihovem mnenju ogrožena zaradi nezaslišane zaupljivosti, s katero se je Nazarečan obračal k Bogu, svojemu Očetu, in zaradi velikonočnega oznanila, da se je v njegovi smrti in vstajenju izvršila polnost časov. Judovska pobožnost se je čutila dolžno, da pred takšnim napadom brani drugačnost Boga in neizčrpno presežnost obljube v primerjavi s sedanjostjo. To prizadevanje, presajeno na krščanska tla, je vodilo v monarhianizem, zagovarjanje takšne enosti Boga, ki je zagotovljena z absolutnim prvenstvom Očetovega božanstva. Prav tako se je uprl trinitarični veroizpovedi grško-helenistični svet. Proti tezi o »helenizaciji krščanstva«, po kateri naj bi bila dogma »sad grškega duha, ki je dozorel na evangeljskih tleh«, rezultat teologije, ki naj bi bila »proizvod duha svojega časa« (Harnack), izraz helenističnega duha, ki je prodrl v krščansko vero zaradi izgube izvirne eshatološke usmerjenosti (Werner), moramo spomniti na naslednje. Trinitarični velikonočni dogodek je krščanstvo oznanjalo, obhajalo v liturgiji in upoštevalo v življenju. To je bilo jedro krščanske ’prevratnosti’ glede na grško pojmovanje zgodovine in Boga.
Monarhianizem poznamo v dveh oblikah: dinamični in modalistični monarhianizem. Prvi spada bolj h kristologiji: Kristus je človek, ki je bil s prihodom Svetega Duha (ta je le Božja moč) ob svojem krstu v Jordanu obdarjen z Božjo močjo. Najbolj znan zastopnik dinamičnega monarhianizma je Pavel iz Samosate. Modalistični monarhianizem pa prizadeva trinitarično vprašanje bolj neposredno. Imenuje se tudi patripasionizem, kolikor so zagovorniki tega modalizma trdili, da se je Bog (Oče) sam učlovečil in je tako tudi za nas trpel. Po enem najvidnejših zagovornikov te zmote – Sabeliju – se nauk imenuje tudi ’sabelianizem’. Spet je poudarjen kar najstrožji monoteizem v judovskem smislu, ki Boga pojmuje kot eno samo osebo: Oče, Sin in Sveti Duh so le različne oznake in različni načini javljanja božanstva, ne pa različne osebe. V Kristusu gledajo sabelijanci obliko oziroma način javljanja Boga (Očeta): »Kot zakonodalec je v stari zavezi Bog Oče, kot odrešenik od časa učlovečenja do vnebohoda je Sin, od tedaj naprej pa je pri posvečevanju duš Sveti Duh. V božanstvu torej ni nikakršnega istočasnega trojstva – trojstveno je božanstvo le ’za nas’, to se pravi le v redu ojkonomije; ni pa trojstvenosti (oseb) v Bogu samem, ’in se’« (nav. Strle, Skrivnost Boga, 212; DS 284).
Druga nevarnost, do katere je pripeljalo preveliko poudarjanje enosti Boga, je subordinacianizem. V smislu helenistično-metafizičnega gledanja, pojmujejo zagovorniki tega nauka Kristusa (Logos) kot neko vmesno bitje med Bogom in svetom. Logos (in vključno Duh) je podrejen Očetu, ki je kratko malo po svojem bistvu Bog, zato Logos nima iste polnosti glede biti in bistva kakor »Bog«, marveč je Bog na nižji stopnji. Seveda pa moramo biti glede subordinacianizma, predvsem prednicejskih očetov, previdni; neke vrste podrejenost (imenujemo jo ojkonomska) pa je navzoča tudi v Svetem pismu samem (npr. 1 Kor 15,24–28; Jn 14,28). V modalistični težnji je najbrž prisotna privlačnost gnostičnega sinkretizma, težnja, ki močno poudarja nedoumljivo Božjo globino, ki jo moremo do neke mere zajeti na podlagi stopenj spoznanja, ki so vezane na različne oblike razodetja.
Judovstvo, poganska kultura in gnoza so torej različna stališča, ki nasprotujejo krščanskemu trinitaričnemu gledanju in se nad njim pohujšujejo: sicer na različne načine, toda iz enega samega »pobožnega« razloga, in sicer zato, da bi rešili enost in presežnost Boga. Tako se predstavljajo kot branitelji resnično Božjega božanstva pred domnevno nesprejemljivim kompromisom in drobljenjem božjega na svetno in minljivo. Naj bo pri »monarhičnem monoteizmu« judovsko-krščanskega kova ali pa »monoteističnem krščanstvu« arijanske smeri, kjer je krščanska Trojica na način subordinacianizma zožena na Enega; naj bo pri čistem monoteizmu z neko zunanjo krščansko podobo, kakor je to pri Sabeliju, kjer je tisto Eno (Unum) na zunaj oblečeno v neke zunanje trinitarične oblike – temeljna logika je ena sama: podobe Boga ne določa velikonočni trinitarični dogodek in s tem konkretna zgodovina razodetja, ampak jo vnaprej določa pojmovanje Absolutnega, ki je lastno »duhu tistega časa«. Spotakljivost sožitja (kakršno je mogoče samo v trinitaričnem pojmovanju) med Božjo imanentnostjo in oddaljenostjo Boga v Nazarečanu na križu in v vstajenju je tako odstranjena: Absolutni se umakne iz zgodovine in je tuj konkretnemu svetu; zato pa vzbuja strah in zahteva češčenje. Zavrnitev trinitaričnega pohujšanja preide tako v boleče zanikanje odrešenja, ki je ponujeno oddaljenim, ti so tako »na tem svetu brez upanja in brez Boga« (Ef 2,12).
»Izpovedovanje« Svete Trojice
»Za formulacijo dogme o Trojici je morala Cerkev razviti primerno izrazoslovje s pomočjo pojmov filozofskega izvora: ’podstat’, ’oseba’ ali ’hipostaza’, ’odnos’ itd. S tem ni podvrgla vere človeški modrosti, marveč je dala nov, nezaslišan pomen tem izrazom, ki naj bi odtlej naprej označevali tudi neizrekljivo Skrivnost ’neskončno onkraj tistega, kar si moremo zamisliti po človeško’ (Veroizpoved božjega ljudstva 2)« (KKC 251). Upiranju trinitaričnemu »pohujšanju« in zoženju le-tega na svetno pojmovanje Absolutnega se je krščanska vera postavila po robu s prizadevanjem, da bi živo izkustvo in liturgično obhajanje skrivnosti zajela v izrecno izpoved vere. Najgloblji razlog tega procesa razlage (razvoja) in obrambe pravovernosti je odrešenjske (soteriološke) narave: če zanikamo razodetje Trojice v zgodovini, s tem že vnaprej izključujemo odrešenjski vstop zgodovine v Trojico. Če Sin ne bi bil Bog, bi bil križ človeški dogodek kot tolikeri drugi, in ne kraj odrešenja, ne vrata, skozi katera vstopa svet v Božje življenje in Božje življenje k nam. Če Sveti Duh ne bi bil Bog, njegovo delovanje ne bi pobožanstvilo človeka, in prepad med zgodovino ter poveličanjem ne bi bil premoščen. Ta zgoščen soteriološki pomen procesa pri določanju vsebine veroizpovedi nam razloži duha in razvnetost prizadevanja, obenem pa odkriva stalno vrednost vsebine: pri obrambi pristne vere ne gre za vprašanje glede neke abstraktne teorije o Bogu, ampak za »osvoboditev jetnikov« in »veselo oznanilo ubogim«, ki ga je prinesel Tisti, nad katerim počiva Duh Gospodov (Lk 4,18). Soteriološki namen prvotnega razvoja trinitarične dogme obenem odkriva verski pomen tega procesa; prizadevanje za obrambo novozavezne vere v odrešenje s pomočjo trinitaričnega branika ni moglo uspeti brez že obstoječih moči vere in je moralo znova sprožiti takšne moči. Tako ni bila trinitarična skrivnost v času svojega oblikovanja mišljena in razvita kot mysterium logicum, ampak kot mysterium salutis. To se razkriva tudi v dejstvu, da se je že od vsega začetka uveljavil doksološki (častilni) pristop k tej skrivnosti. Ni goli slučaj, da je rezultat procesa dogemskega izoblikovanja združil izpovedovanje vere in liturgijo!
Dva velika posega v definiranje trinitarične dogme, ki sta hkrati odziv na ogrožanje te dogme zaradi različnih poskusov, kako odstraniti velikonočno pohujšanje, sta nicejski (325) in carigrajski (381) koncil. Prvi zavzame odnos do arijanske preizkušnje: »Vprašanje je naslednje: Ali naj Jezusovo podobo opredelimo z vidika Absolutnega, kakor si ga filozofsko in religiozno zamišlja helenistična kultura, ali pa sta končno določujoča Jezusovo delovanje in oznanjevanje? Nicejski koncil je odgovoril pritrdilno na drugi del vprašanja. To je naredil tako, da je zavrnil ločevanje vezi Kristusa z Bogom od zgodovinske podobe Jezusa« (Duquoc, Un Dio diverso, 37). To je najgloblji smisel izraza homousios, ki je v tem času zaznamoval nicejsko veroizpoved. Ta izraz so vstavili v symbolum tam, kjer govori o Sinu. Tega izraza ne najdemo v Svetem pismu, pač pa ga je krščanska teologija (aleksandrijska) privzela iz gnostičnega okolja zato, da bi zoper arijansko zožitev poudarila dejstvo, da je Sin na isti stopnji bivanja kakor transcendentni Bog. Nicejski koncilski očetje so s tem pokazali, kako razumejo odnos med Očetom in Sinom: »S tem da so odkrito obsodili Arijeve zmote in pozitivno izrazili pravo in enoumno Božje sinovstvo Besede, ki je bila rojena iz Očetovega bistva, kakor tudi njegovo absolutno istovetnost glede bistva z edinim Bogom, je nicejska veroizpoved razglasila božanstvo Jezusa Kristusa« (Ortiz de Urbina, Nicée et Costantinople, Paris 1963, 87). V tej smeri moremo razumeti celo vrsto trditev, ki so bile uvedene v tisti del veroizpovedi, ki govori o Sinu: »Verujemo (...) v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Sina Božjega, ki je kot edinorojenec rojen iz Očeta, to je iz Očetovega bistva, Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, ki je enega bistva z Očetom (homoousios to Patri) in je bilo po njem vse ustvarjeno, kar je v nebesih in kar je na zemlji ...« (DS 125).
Tem trditvam sledi zgoščena in konkretna pripoved o Jezusovi zgodovini, ki je navzoča že v prejšnjih veroizpovedih: med »novimi« ontološkimi povedki in zgodovinsko-odrešenjskimi ni nasprotja. Prvi prevedejo v kategorije grškega sveta pohujšanje, ki je navzoče že stoletja v pripovedi: Jezusovo zgodovino kot trinitarično izrazijo v metafizičnem jeziku kot Jezusovo sobitnost z Očetom; »ontologija skrivnosti« je še posebej povzeta, ločeno od ojkonomije odrešenja, vendar ji ne nasprotuje. Krščanska vera postane »z Grki grška«, ne da bi se s tem odrekla svoji izvirni in prevratni istovetnosti. Ta enakost na Božji ravni bivanja med Sinom in Očetom izrazi v ontoloških kategorijah odrešenjsko vrednost življenja Jezusa iz Nazareta, ko trdi: »zaradi nas in našega zveličanja«: Jezus je Bog z nami in za nas!
Istovetnost bivanja med njim in Očetom, ki jo izraža homousios, je en vidik trinitaričnega pohujšanja, ki temelji na velikonočnem dogodku, ki ga vera Cerkve zagovarja kot trdno dejstvo v nasprotju do arijanske zvodenitve veselega oznanila! Obramba in pojasnitev vere na nicejskem koncilu, kar je delo Atanazija in Kapadočanov, se skupaj z vprašanjem o božanstvu Svetega Duha in tako vseh treh Božjih oseb pojavi na carigrajskem koncilu (381).Sorč opozarja na velik pomen, ki ga imajo trije teologi: Bazilij Veliki, Gregor iz Nise in Gregor Nacianški, katere imenujemo kar z eno besedo: Kapadočani. Ti so namreč v nauku o Sveti Trojici razvili prav tisto, kar pogrešamo pri Tertulijanu: nauk o odnosih med tremi Božjimi osebami. Kapadočani ne izhajajo iz ene Božje narave, ampak iz treh Božjih oseb. Te so za Kapadočane prva realnost. Iz enote in odnosov, ki obstajajo med tremi Božjimi osebami, izvira enost, ki sestavlja bistvo oseb. Kapadočani pojmujejo osebo (hipostasis) kot enkratno, konkretno in individualno bitje. Triteizmu se ti teologi izognejo tako, da pojmujejo posebnost vsake osebe v odnosu do Očeta, ki je vir in začetek celotne božanskosti.
Veroizpoved, ki jo pripisujemo carigrajski sinodi in se kasneje imenuje »nicejsko-carigrajska veroizpoved«, razvija nicejsko tam, kjer je govor o Svetem Duhu, kateremu so dodani božanski pridevki »Gospod, ki oživlja«, medtem ko se zagotavlja izhajanje iz Očeta ter pravica, da Svetega Duha skupaj z Očetom in Sinom molimo in slavimo (ś Sveti Duh 6.2.1.7). Na ta način je jasno izpovedana enakost na Božji ravni bivanja treh ter sprejeta zamisel, ki so jo izrazili Kapadočani z obrazcem mia ousia, treis hipostaseis, prevedenim v latinščino z izrazoslovjem, ki izhaja od Tertulijana, namreč z »una natura (substantia, essentia), tres personae«.
Večina teologov priznava Tertulijana za »polagalca temeljev« nauku o Sveti Trojici. Tertulijan (160–220) je eden največjih ustvarjalcev trinitaričnega jezika, ki je (predvsem na Zahodu) postal sestavni del govorjenja o Sveti Trojici. S svojim spisom Proti Praxeasu (215) poda trinitarično rešitev problema v krščanskem nauku o Bogu, problema, ki je nastal po subordinacianizmu in modalizmu. Pri Tertulijanu so se učili cerkveni očetje, čeprav njegovega imena ne omenjajo. Bolj kot kdorkoli pred njim je doumel probleme in je s sijajnimi izrazi, znanjem in smislom za definicije podal nove odgovore.
Tertulijan je prvi uporabil izraz Trojica (Trinitas) za krščanskega Boga. Za Tertulijana je Bog od vekomaj eden, toda ne sam. To hoče izraziti obrazec, ki se je kasneje uveljavil v Cerkvi: Tres sunt unum, non unus – Trije so eno, ne eden (prim. Fides Damasi: »Bog je eden [solus], toda ni samotarski [solitarius]«; DS 71) ; gre za enoto substance, ne za enost števila. En Bog v resnici ni numerična ali monadična enost, ampak enost, ki vsebuje razlikovanje: una substantia – tres personae. Substanca (podstat) je tisto, kar sestavlja enost treh Božjih oseb, oseba pa pomeni tisto, po čemer so ti trije različni. Vendar pa je Oče polnost Božje substance, Sin in Sveti Duh pa sta del te celote (portiones totius, s čimer je skušal Tertulijan nekako rešiti Očetovo prvenstvo). Za ponazoritev te same v sebi diferencirane enote in Očetovega prvenstva uporabi Tertulijan gnostične in novoplatonske podobe, kot npr.: sonce – žarek – odsev, izvir – potok – reka. S temi podobami hoče ponazoriti svojskosti posameznih oseb, ki pa so v tesni enoti s počelom, z izvirom. Poudarek je torej na enoti!
Izrecno je 2. carigrajski cerkveni zbor (leta 553) izpovedal sobistvenost Božjih oseb tako, da je uporabil teološko govorico Vzhoda in Zahoda: »Kdor ne priznava, da imajo Oče in Sin in Sveti Duh eno naravo ali bistvo, eno moč in oblast; kdor ne priznava enobistvene Trojice, enega božanstva, ki naj ga molimo v treh hipostazah ali osebah, tak bodi izobčen. Eden je namreč Bog in Oče, iz ki ga je vse; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse; in en Duh, v katerem je vse« (DS 180). Proti temu, da bi Eden, kakor si ga je zamišljal »duh časa« posrkal vase Očeta, Sina in Svetega Duha, krščanska vera ponovno zatrjuje izvirno spotiko o istovetnosti v različnosti Treh; pri tem uporablja v veroizpovedi kategorije, ki so lastne svetu, v ki ga se je ta vera vcepljala, in povzema rezultat teološkega pogovora, ki se je v tem svetu razvil.
V nicejsko-carigrajski veroizpovedi se »pripovedovana« Trojica združi z »utemeljevano« Trojico v nepretrganost izpovedovanja prave vere. Mogoče prav po zaslugi tega ravnovesja med zvestobo in novostjo, med nepretrganostjo v izpovedovanju oznanila in prenovo v utemeljevanju ima nicejsko-carigrajska veroizpoved velik pomen za razvoj trinitarične vere Cerkve. Ta symbolum, ki je kmalu dobil mesto v liturgiji, je odločno opredeljeval vero krščanskega občestva vse do današnjih dni ter je dal veri Cerkve dokončno razlago.
Poleg pomena nicejsko-carigrajske veroizpovedi v zgodovini trinitarične vere, je prav, da omenimo tudi njene meje, pomanjkljivosti te veroizpovedi. Koncila sta sicer ohranila izvirno pripovedno strukturo veroizpovedi s tem, da sta izpovedovala zgodovino Očeta, Sina in Svetega Duha, vendar sta jo razlagala: eden tako, da je zatrjeval enakost Sina in Očeta, drugi njuno enakost s Svetim Duhom. Nič pa ni povedanega o odnosu med tako poudarjeno Božjo enostjo in trojstvom oseb, niti niso razloženi osebni odnosi Sina z Očetom ter Sina in Svetega Duha. Razlaga vere je torej izvršena v vnemi poudarjanja Božje enote, molči o odnosih med osebami in o njihovem odnosu do ene same skupne substance (podstati). Ta pozornost na enost Boga je cena, ki jo je Cerkev plačala pri obrambi troedinosti Boga v kulturi grško-rimskega sveta: to, kar je bilo v kerigmi velikonočni dogodek treh, ki se je izražal v bogatih medsebojnih odnosih in v odnosu do sveta v trinitaričnem dogodku križa in vstajenja, je v obzorju, ki mu je odvzeta zgodovinska razsežnost in v katerem je bila dogma oblikovana, postalo enota Božjega bitja, v katerem so trije obravnavani v njihovi substancialni enakosti. Ta sprememba perspektive, čeprav v okviru razvoja iste vere, je nato očitno opredeljevala nadaljnje poglabljanje skrivnosti in vplivala na samo izkustvo odrešenja.
Vsekakor nas zanima tudi odnos sedanjega cerkvenega učiteljstva do vprašanja troedinega Boga, prav posebej pa učenje drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Strinjamo se s Scheffczykovo ugotovitvijo: »Drugi vatikanski cerkveni zbor v skladu s svojo pastoralno naravnanostjo ni formalno obravnaval dogme o Sveti Trojici niti se ni o njej posebej izražal. Kljub temu pa je jasno pokazal, da priznava skrivnost svete in nedeljive Trojice Očeta in Sina in Svetega Duha kot objektivno resnico in stvarnost, ki je nujen temelj vsakega izpovedovanja vere ... Sicer pa v koncilskih izjavah pride do izraza predvsem delovanje Božjih oseb v zgodovini odrešenja, ki ima svoje središče v Kristusovi skrivnosti ter se uresničuje v moči Svetega Duha, ki je podarjen Cerkvi« (nav. Melotti, Un solo Padre, 161). Vsaj opozoriti pa moram še na veroizpoved Pavla VI. Sam je opozoril, da izhaja iz nicejsko-carigrajske veroizpovedi, vključuje pa še druge dokumente cerkvenega učiteljstva, zlasti nauk drugega vatikanskega cerkvenega zbora.
»Utemeljevana« Sveta Trojica
V času teološkega poglabljanja trinitarične vere, ki je sledilo temu odločilnemu kratkemu obdobju, moremo razlikovati tri velika obdobja ali momente, ki so razvijali razmišljanje o skrivnosti v soglasju z načinom mišljenja, v katerem so se izražali. Trojico so »utemeljevali« v okviru primata biti ali objektivnosti (stari in srednji vek), v obzorju subjektivnosti (moderni in današnji čas) in končno v obzorju vključne ali premišljene pozornosti do hermenevtične soodvisnosti med subjektom in objektom, iz česar se razvija zgodovinska zavest.
Trojica v obzorju prvenstva biti
Razmišljanje o Trojici v obzorju prvenstva (primata) biti se odvija v neposredni zvezi s poudarjanjem enote Božjega bistva ali substance. To razmišljanje se je izoblikovalo v potekanju trinitaričnega spora v grško-rimskem okolju in to pod vplivom tistega pojmovanja, ki Absolutno razume kot Eno v nasprotju z mnogovrstnostjo. Veliki sistemi v tej smeri so nastali predvsem na Zahodu in so povezani z velikimi imeni kot Avguštin in Tomaž Akvinski.
Avguštin
Avguštin se v svojem trinitaričnem nauku izrecno trudi kolikor mogoče razložiti, kako je Trojica en sam pravi Bog in kako naj pravilno izrekamo, verujemo in mislimo, da so Oče, Sin in Sveti Duh ene same substance ali bistva (De Trinitate 1,2,4; F. Bourassa, Théologie trinitaire ches saint Augustin, v: Gregorianum 58 [1977], 675–718).
V skladu s tem namenom podajajo petnajstere knjige De Trinitate hiponskega škofa najprej razlago enote in enakosti Trojice, kakor je to vsebovano v Svetem pismu (knjige 1–4); nato miselno (spekulativno) obrambo trinitarične dogme o odnosih (knjige 5–7, z uvodom v mistično spoznanje Boga v osmi knjigi); na koncu je poskus, kako odkriti podobe Svete Trojice v človeku (knjige 9–14); petnajsta knjiga pa povzema vse prejšnje v obliki razmišljanja o življenju človeškega duha in o svetopisemskih povedkih glede izhajanj Sina in Svetega Duha. Izhodišče in stalno hermenevtično obzorje je enota Božjega bistva. To izhodišče pa sloni na dejstvu, da vidi Avguštin v pojmu ’oseba’ izrazito na bistvo naravnano stvarnost in ne odnosnostno (prim. De Trinitate 7,11). Tudi delovanje trinitaričnega Boga v zgodovini izvaja iz enote bistva, kajti trije so neločljivi in delujejo neločljivo: ena in nedeljiva je volja in delovanje Svete Trojice. Kako naj torej razložimo trojstvo oseb, kakor ga razkriva razodetje in ga vsebujejo veroizpovedi? Pri odgovoru na to vprašanje uporablja Avguštin pojem »odnos«, ki je najbolj subtilen in delikaten način, ki ga moremo izslediti za kolikor toliko primerno označitev razlik v Božji naravi, ne da bi razbili edinosti z močnejšimi kategorijami. Osebe v Bogu se med seboj razlikujejo na podlagi odnosov: Oče, ki rojeva; Sin, ki je rojen; Sveti Duh, ki izhaja iz obeh. To je odnos, ki dejavno opredeljuje Božje osebe kot take. Zato se imamo pravico vprašati: Kakšno ontološko moč ima ta odnos? Avguštin je opazil to težavo, zato jo je skušal premostiti tako, da je poudarjal nespremenljivost Božjih odnosov, ki naj bi imela ontološko težo. Nespremenljivost naj bi tako zagotavljala in utemeljevala resničnost razlik, ki izhajajo iz odnosov (prim. De Trinitate 5,6). Tukaj se razodeva miselna aporija (»neprehodnost«), katere ne moremo zanikati: ali ni prešibak ta akcidentalni temelj za »realno« razliko? Ali ni nevarnost izvotlitve Božje osebe na račun enote njihovega skupnega bistva? Tudi iz tega razloga poglobi Avguštin temo o življenjskih odnosih med Tremi tako, da izhaja iz psihološke analogije, ki temelji na svetopisemski ideji človeka kot Božje podobe ( M. Schmaus, Die psychologische Trinitätslehre des hl. Augustinus, Münster 1927): dinamizem znotraj trinitaričnega življenja je podoben (analogen) procesu, ki je lasten človekovemu duhu. To analogijo očitno omejuje dejstvo, da tukaj Avguštin to, kar se dogodi v notranjosti enega človeka, navezuje na to, kar se odvija med tremi Božjimi osebami (De Trinitate, 15, 22, 42). Kakor duh, spoznanje in ljubezen (mens, notitia, amor: De Trinitate 9,5,8; 9,12,18) ali še bolj spomin, razum in volja (memoria, intelligentia, voluntas: De Trinitate 10,11,18; 10,12,19; 14,6,8; 15, 21, 40–41) predstavljajo tri resnična področja in so naravnana druga na drugo, se vključujejo, so bistveno povezana in enaka, tako so tri Božje osebe naravnane druga na drugo in povezane znotraj enega samega Božjega bistva; in kakor razum sam sebe spoznava in ljubi, ali kakor pristopamo k spominu z razumom in voljo, tako (upoštevajoč neskončno presežnost skrivnosti) v enem samem Božjem bistvu Oče rojeva Sina-Besedo po poti spoznavanja ter v ljubezni do njega skupaj z njim dahne Svetega Duha po poti volje (De Trinitate 15,27,50), ali tudi po analogiji ljubezni (ki jo je Avguštin spoznal kot prepričljivo, vendar prizna, da je ni dovolj razvil: prim. De Trinitate 15,6,10): večna ljubezen ljubi večno ljubezen in ta mu vrača ljubezen, ki jo večno prejema in daje: »Ecce tria sunt: amans, et quod amatur, et amor« (De Trinitate 8,10,14; prim. 6,5,7 in 8,8,12: »Če vidiš ljubezen, vidiš Trojico«). Nauk o odnosih in psihološka analogija omogočata Avguštinu razmišljanje o biblični Trojici znotraj enote Božjega bistva, v obzorju ontološkega prvenstva: to pa vpliva na neko oslabitev pozornosti na zgodovino razodetja, na konkretnost, na odrešenjsko delovanje posameznih Božjih oseb. Avguštin nam v svojem delu De Trinitate ne poda odrešenjsko ojkonomskega nauka o Sveti Trojici, ampak »metafizičnega« (M. Schmaus) in »najbolj imanentnega med imanentnimi« (A. v. Harnack).
O Sveti Trojici ne razmišlja Avguštin toliko v povezavi z velikonočnim dogodkom in tako v zgodovinskem obzorju, ampak je bolj prevzet od religioznega pojma o Absolutnem, enem in edinem Bogu, ki je čisto drug in zunaj mnogovrstnosti svetnega dogajanja. V tem smislu je glavni pastoralni in duhovni navdih Avguštinovega prispevka v zvestobi dogmi. Zgodovina ostane bolj v ozadju in posreduje snov za poglobitev skrivnosti: Avguštin govori jezik svojega časa in razmišlja v mišljenjskem obzorju tega časa ter tako ustreza teženju svojega časa po notranji enoti, in to vedno v odnosu do Kristusa, kajti samo v njem nam je dan dostop k Enemu (De Trinitate 4,7,11). To nam razloži, kako je Avguštinov nauk mogel privlačevati in obvladovati krščansko teologijo in duha v svojem času in daleč onkraj njega.
Rihard od sv. Viktorja
Rihard od sv. Viktorja je eden najpomembnejših teologov 12. stoletja. Pa ne le v tem stoletju, ampak tudi v obdobju med Avguštinom in Tomažem Akvinskim. Predvsem nas tu zanima njegovo delo De Trinitate. Delo je razdeljeno na šest knjig, od katerih ima vsaka petindvajset poglavij. Razdelitev je precej jasna: prva knjiga se ukvarja z vprašanjem obstoja enega Boga; druga z njegovimi lastnostmi, kot je večnost, neskončnost, neustvarjenost, neizmernost. S tretjo knjigo se loti avtor trinitaričnega vprašanja in izhaja iz predpostavke, da resnična dobrost zahteva trojstvo oseb v enosti bistva. Da je trojstvo oseb v skladu z enostjo bistva, dokazuje Rihard v četrti knjigi, kjer kritizira Boetijevo opredelitev osebe in poda svojo definicijo Božjih oseb: »Divinae naturae incommunicabiles existentiae« (IV,22). Peta knjiga govori o različnih izhajanjih v Bogu in šesta o Božjih imenih.
Res da je Avguštin v svojem traktatu o Sveti Trojici formalno razvil misel, da ljubezen predpostavlja ljubečega, ljubljenega in vez med njima ter da v komentarju k Janezovemu evangeliju govori o ljubezni med tremi prijatelji kot o »sledi Svete Trojice«, toda ustrašil se je to misel razvijati naprej, da ne bi zašel na tla triteizma.
Reči smemo, da je Rihard od sv. Viktorja nadaljeval tam, kjer se je Avguštin ustavil.
Rihardovo izhodišče je jasno: Bog je ljubezen (1 Jn 4,8.16); ljubezen je po svojem bistvu naravnana na drugega (Gregor Veliki), toda avtorjeva izvirnost je v tem, da v življenju popolne ljubezni med dvema odkrije prostor za tretjega, za Svetega Duha, ki skupaj z obema ljubi in je od obeh ljubljen (condilectus; De Trinitate, III,11). Šele ko se ljubezen med dvema odpre za tretjega ter ga vključi v to medsebojno razmerje ljubezni, je ljubezen dovršena.
O soljubezni smemo govoriti šele takrat, ko dva vzajemno ljubita tretjega ter ga ljubeče sprejmeta v svojo sredo in kjer se oba v ognju ljubezni brez razlike sklanjata k tretjemu« (De Trinitate III, 19. J. Splett, Leben als Mit-sein, Frankfurt a. M. 1990, 67). Ta soljubezen bi v Bogu manjkala, če ne bi bilo poleg dveh oseb še tretje. Saj tu ne govorimo o kakršnikoli, ampak o najvišji soljubezni« (De Trinitate III,19).
Povzela: Tjaša Šoster
Tomaž Akvinski
Tomažu Akvinskemu je izhodišče nauka o Bogu enost in enota Božjega bistva, tako da se z njim začenja in razširi razdelitev nauka o Bogu na dva traktata: najprej »De Deo uno« in nato »De Deo trino« ( S.th. I, qq. 27–43; G. Scherer, Die Unbegreifbarkeit Gottes und die Trinität bei Thomas von Aquin, v: Böhnke – Heinz [Hrsg.], Im gespräch, 258–275). Ko se Tomaž ukvarja najprej z vprašanjem o bistvu in nato z vprašanjem o različnosti oseb, pokaže s tem, da mu gre predvsem za to, kako trojstvo oseb združiti z enoto bistva, ki je pred trojstvom in je temelj za to trojstvo, ali drugače rečeno: kako združiti Boga krščanskega razodetja z Bogom aristotelske metafizike, ki je bila takrat na zmagoslavnem pohodu. Tomažev bistroumni združitveni poseg je bil v tem, da je spekulativno predelal Avguštinovo zgradbo tako, da je izhajal iz Božjega bistva in nadaljeval z izhajanji, odnosi, osebami in poslanji.
Izhajanja. Izhajanja pomenijo izvor znotraj Boga. Prvo izhajanje je rojstvo, po katerem izhaja Sin od Očeta, ki je počelo življenja, in je istega bistva z njim; Drugo izhajanje se izvršuje po poti volje in je v takšnem odnosu do prvega, v kakršnem je ljubezen do spoznanja to je izhajanje po poti ljubezni, izhajanje Duha. Izhajanje, ki se uresniči po razumski poti, je izhajanje po podobnosti in mu smemo reči rojstvo, kolikor rojevajoči rojeva sebi podobnega. Izhajanje pa, ki se izvrši po poti volje, se ne uresniči v podobnosti, ampak v nagnjenosti in naravnanosti k nečemu.
Odnosi. Dvema izhajanjema ustrezajo štirje odnosi v Bogu, očetovstvo, sinovstvo, dahnjenje in dahnjenost – samo trije sestavljajo osebe. Kajti dahnjenje je dej, ki je skupen Očetu in Sinu.
Tomaž označuje odnos poosebljajočo prvino, ki opredeljuje osebo, subsistenten odnos označuje absolutno ontološko stanje osebe« (Lafont, Peut-on connaitre, 124). Kolikor je odnos nasproten in nepriobčljiv, uresničuje v Bogu osebe: kolikor sta očetovstvo in sinovstvo nasprotna odnosa, sestavljata dve osebi.
Dahnjenje pripada osebi Očeta in Sina, saj ni odnos, ki bi bil v nasprotju bodisi z očetovstvom bodisi s sinovstvom. Iz tega sledi, da to izhajanje pripada drugi osebi, osebi Svetega Duha, ki izhaja na način ljubezni
Prilaščanja in poslanja. Tomaž gradi na večnem izhajanju – ne da bi prej opozoril na presežnost skrivnosti Poslanja, ki vsebujejo enoto delovanja Trojice ad extra, so povezana z bistvenimi lastnostmi posameznih oseb; zato tukaj govorimo o prilaščanju (q. 39 a. 7): ker Sin izhaja v Bogu po poti razuma, mu v ojkonomiji prilaščamo delovanje, ki poteka na področju razodetega spoznanja (prim. q. 43 a. 5 ad 1um); ker Duh izhaja v Bogu »na način ljubezni«, in ker je Oče absolutno počelo dinamizma v Bogu samem, mu pripisujemo delo stvarjenja in poslanja Sina in Duha (Duha namreč pošilja tudi Sin; ali: Oče ga pošilja po Sinu), ne da bi bil on sam poslan: Poslanje predpostavlja izhajanje iz nekoga drugega ... in ker Oče ne izhaja od nobenega ni na noben način primerno, da bi bil poslan (q. 43 a. 4); sam se podarja stvári tako, da se ji svobodno priobčuje (q. 43 a. 4 ad 1um) in ni od nikogar poslan.
Tomažev sistem, ki je prodoren in skladen, torej spekulativno razvija Avguštinovega, saj se giblje celo v istem hermenevtičnem obzorju: v obzorju prvenstva biti in zazrtosti v enost Boga. Če Božje življenje odnosov na podlagi pojmov izhajanja in osebe bolje razčlenimo, ne postane navzočnost zgodovinsko-odrešenjskega delovanja Očeta, Sina in Duha s tem nič bolj poudarjena ( S.th. III qq. 3,5,6 in kritiko G. Lafonta v n. d., 146 s.). Enota Božjega bistva ima tu veliko prednost pred trojstvom oseb.
Če je velika Tomaževa zasluga v tem, da je trinitarično vero izrazil v jeziku in hemenevtičnem obzorju, ki je lastno kulturi, katero obvladuje prvenstvo biti, pa so navedene omejenosti pozneje odprle pot tistemu »ozkemu esencializmu trinitarične teologije, ki je prodrl v oznanjevanje in katehezo, če ne celo v vso zahodno kulturo« (Milano, Trinità, 494) in je izvotlil versko razmišljanje o odrešenjski in bivanjski vsebini, kakršna je lastna velikonočnemu pričevanju in liturgičnemu obhajanju skrivnosti. Tudi Tomaž pri razmišljanju o Sveti Trojici izhaja manj iz razodevajočega in odrešenjskega dogodka in bolj iz Absolutnega, manj iz zgodovine in bolj iz metafizičnega mišljenja. Ta način mišljenja najde svojo jedrnato formulacijo v načelu, ki ga je izrazil firenški koncil (1442), vendar pa sega nazaj k Avguštinu in pomeni »zlato pravilo« za trinitarično razmišljanje: »V osebah je vse eno, razen kjer obstoji nasprotje v medsebojnih odnosih.« Če kdo utemeljuje enost samo v Božjem bistvu, in rešuje trinitarični dinamizem zgolj z nasprotjem v medsebojnih odnosih, tedaj uvaja kar najbolj močno »pobožno« idejo o enosti in enoti božjega. To pa stori za ceno izgube dejanskega vpliva trinitarične skrivnosti na teologijo in prakso, za ceno izgona Trojice iz teorije in bivanja kristjanov.
Povzela: Tjaša Šoster
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Sandra Malec
OdgovoriIzbrišiZGODOVINSKI GOVOR O SVETI TROJICI TEOLOGA SVETEGA AVGUŠTINA
Oče Evrope, ki je skoraj vse življenje prebil v Afriki a si ne moremo predstavljat naše teologije brez njega. Spreobrnjenec iz krivoverstva k veri otroštva. Stalna tarča vseh mogočih očitkov in namigovanj a v resnici globok mož , kije iskal in našel ljubezen. Neutruden pridigar mojster tudi pisane latinske besede, oster dialektični um in iskren poznavalec svoje duše.
Avguštinu se ni treba boriti z Arijem, ker je že ta premagan zato v miru, ko mu te polemike dopuščajo raziskuje skrivnost Svete Trojice a brez pretenzije, da jo bo razkril in razložil. Zato tudi njegovo delo De Trinitate lahko nastaja tako dolgo časa. In tukaj se na prvem koraku svoje metode, ko je prebral vse, kar mu je bilo dostopno loti analize celega Svetega pisma, ki ga prečeše v iskanju kakršnih koli namigov na Sveto Trojico. Tako pregleda vse starozavezne teofanije in se sprašuje ali so delo druge osebe ali cele Trojice. Šele potem, ko ima za seboj celo svetopisemsko analizo gre dalje z dialektiko in psihološkim uvidom a še tega utemelji na biblični izjavi o človekovi bogopodobnosti. Zato, ker Bog- Trojica naredil človeka po svoji podobi si upa iskati podobe Trojice v sebi.
Andrej Brdnik
OdgovoriIzbrišiCERKVENI OČETJE O SVETI TROJICI
1. SVETI BAZILIJ VELIKI- Razložil in ustalil je pomen treh izrazov v zvezi s Sveto Trojico: bistvo (ousia), oseba (prosopon) in hipostaza (hypostasis). V Bogu je eno bistvo in tri hipostaze. V ozadju je kristološko in trinitarično vprašanje arijanizma, na katero je nicejski koncil odgovoril z izrazom »homousius« (enega bistva). V Sveti Trojici so tri osebe (prosopon) ali hipostaze, a vse tri osebe imajo eno samo bistvo. Kristus je zato enega bistva z Očetom, kakor pravi nicejska veroizpoved. Oče je izvorno božanstvo; Sin in Sveti Duh sta iz njega. Sin je od vekomaj rojen iz Očeta. To rojstvo je netrpljivo. Začetek tudi ni mišljen časovno, ampak izvorno (arche oz. principium). Sin od vekomaj izvira oz. izhaja iz Očeta, je njegova podoba, nenehni bitni odsvit. Kakor je beseda podoba misli srca, tako je Sin (Logos) podoba Očeta. V svojem nauku o Sveti Trojici Bazilij poleg arijanizma zavrne še politeizem, judaizem ter sabelianizem. Njegova zasluga je, da so se pol-arijanci vrnili k pristnemu katoliškemu nauku.
2. SVETI AVGUŠTIN- Njegov naječji princip je Gospod Bog, ki je izvor vseh stvari in najvišje dobro. Božji razum je mnogo večji od omejenega človekovega razuma. Misel o občestvu svetih ima pri tem temeljno vlogo. Cerkev vidi kot ljudstvo na poti k nesmrtnosti. Cerkev je podoba Kristusovega skrivnostnega telesa. Sveti Duh je duša tega telesa. Boga pojmuje kot osebo. Je transcendenca človekove osebe, ki jo doživljamo v osebnem odnosu do njega. Človek je podoben Bogu po svoji osebi, obenem pa Bog presega človeka in je temelj njegove osebe. Bog je višek človekove mišljenjske dejavnosti. Priznava, da so zakramenti Cerkve Kristusovi zakramenti. On jih je ustanovil, zato je tudi njihov glavni podeljevalec.
3. GREGORIJ IZ NISE- Pravi da Sin izhaja neposredno iz Očeta, Sveti Duh pa ne izhaja samo v Sinu (Atanazij), ampak po Sinu. Oče je torej vir vse moči, Sin je moč Očeta, Sveti Duh je duh Sinove moči. Vse to Gregor ponazori s kraljevskim maziljenjem: Oče je kralj kakor tudi Sin, Sveti Duh je kraljevsko maziljenje edinorojenega Sina. Zato gre Svetemu Duhu enako čaščenje kot Očetu in Sinu.
4. GREGORI NAZIANŠKI-
K doktrini o Sveti Trojici, ki je delo treh »velikih Kapadočanov«, je Gregorij prispeval razlago načina bivanja Očeta, Sina in Svetega Duha. Vse tri osebe (hipostaze) v skupnem bitju tvorijo božanstvo. Nasproti Ariju in Sabeliju je v govoru »O svetem krstu« strnil svoj nauk o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice.
Tanja Nemec
OdgovoriIzbrišiRihard od svetega Viktorja
Trojstvo oseb skuša razložiti s temeljnim načelom največje ljubezni v Bogu. Ko Bog samega sebe ljubi, potrebuje, če naj bo njegova ljubezen popolna, drugega jaza, ki more biti samo enaka oseba, absolutno popolna, božja. Toda tudi ljubezen med dvema še ni najvišje uresničenje ljubezni. Ta najvišja ljubezen zahteva, da ljubeča oseba ljubljeni osebi v velikodušnem dejanju ljubezni želi nekaj tretjega, tretji jaz, ki naj ima delež pri prijateljstvu. Glavno pri najvišji ljubezni pravi Rihard, je, zmožnost prenesti, da se ljubezen daje v delež. Tako Rihard na temelju pojma najvišje ljubezni razlaga razliko oseb, medtem ko popolna ljubezen v Bogu tudi zahteva, da so osebe glede na naravo enake.
Tamara Sep
OdgovoriIzbrišiTeologija v prvem tisočletju o Sveti Trojici
V prvem tisočletju Sveta Trojica deluje na različne načine: širi se vera v Boga, Kristusa in Svetega Duha, veča se skupnost, žal pa prihaja tudi do težav, in takrat se morajo duhovniki, diakoni in škofje pogovoriti o težavah in jih razrešiti, če se le dajo. Tudi različni cerkveni očetje se soočajo v prvem tisočletju z različnimi težavami in tudi takrat so se morali posvetovati med seboj (pomagal jim je Sveti Duh), da bi razrešili probleme tedanjega časa.
Ines Skvarča
OdgovoriIzbrišiSveti Bazilij Veliki (Μέγας Βασίλειος) O Sveti Trojici
Razložil in ustalil je pomen treh izrazov v zvezi s Sveto Trojico: bistvo (ousia), oseba (prosopon) in hipostaza (hypostasis). V Bogu je eno bistvo in tri hipostaze. V ozadju je kristološko in trinitarično vprašanje arijanizma, na katero je nicejski koncil odgovoril z izrazom »homousius« (enega bistva). V Sveti Trojici so tri osebe (prosopon) ali hipostaze, a vse tri osebe imajo eno samo bistvo. Kristus je zato enega bistva z Očetom, kakor pravi nicejska veroizpoved. Oče je izvorno božanstvo; Sin in Sveti Duh sta iz njega. Sin je od vekomaj rojen iz Očeta. To rojstvo je netrpljivo. Začetek tudi ni mišljen časovno, ampak izvorno (arche oz. principium). Sin od vekomaj izvira oz. izhaja iz Očeta, je njegova podoba, nenehni bitni odsvit. Kakor je beseda podoba misli srca, tako je Sin (Logos) podoba Očeta. V svojem nauku o Sveti Trojici Bazilij poleg arijanizma zavrne še politeizem, judaizem ter sabelianizem. Njegova zasluga je, da so se pol-arijanci vrnili k pristnemu katoliškemu nauku.
Nina Mittendorfer
OdgovoriIzbrišiTOMAZ AKVINSKI
Tomaž Akvinski je predvsem človek globoke vere in odprtega duha.
Kdo je Bog? To vprašanje si je zastavljal že kot otrok v samostanu Monte Cassino in pozneje kot študent svobodnih umetnosti v Neaplju. Tu je srečal tudi prve učence sv. Dominika, katerih poslanstvo je bilo: govoriti o Bogu in z Bogom.
Govoriti z Bogom pomeni živeti v ozračju molitve, kontemplacije, iskanja resnice. Govoriti z Bogom, da moreš govoriti o Bogu. Tako se pri njem duhovno iskanje nenehno spreminja v poslanstvo.
Po Tomažu je ideja stvarjenja bistvenega pomena za intelektualno življenje. Kajti razum, ki spoznava, razmišlja, razsoja, ne spoznava, ne razmišlja, ne razsoja iz nič, ampak izhajajoč iz resnice stvari. Stvari so resnične, ker sovpadajo z ustvarjalno Božjo mislijo. Človekov razum živi od Božje stvariteljske misli, navzoče v stvareh. Filozofski pomen molitve sv. Tomaža je ravno v tem: naj se njegov razum ne loči od resnice stvari, ki je odraz Božje stvariteljske misli. Tu je pogoj za vsakršno intelektualno življenje. Tako kakor človek ne more ničesar ustvariti iz nič, ampak samo poustvarja iz ustvarjenega, tako tudi ne more spoznavati in misliti ničesar iz nič, ampak izhajajoč iz tega, kar je že spoznano in mišljeno. Na začetku je torej Božje stvariteljsko poznanje, nato človekovo sprejemajoče dojemanje. Drugo nikdar ne izčrpa prvega, zato tudi ni izčrpanega človekovega poznanja.
Zato se njegovo spoznavanje lahko nenehno poglablja in se vse bolj bliža Božji ustvarjalni misli.
se nadaljuje
OdgovoriIzbrišiTa pozitivna vizija človekovega razuma je nujno pospeševala duhovnost, ki je zavzeta za usodo sveta. To je najprej razvidno pri Tomažu samem, ki odgovorno uresničuje drugi del dominikanskega poslanstva: govoriti o Bogu. Kljub napornemu intelektualnemu delu, Tomaž Akvinski ne živi odmaknjen od sveta. Stalno je v stiku z ljudmi svojega časa in močno doživlja vprašanja, ki se zastavljajo Cerkvi. V njegovi molitvi in razmišljanju je navzoč svet z vsemi svojimi problemi in nemiri. Ne samo svet zahodne Evrope. Njegovi sobratje dominikanci, ki misijonarijo v Tuniziji, v Palestini, v Grčiji in Armeniji, mu vedno znova odpirajo nova vprašanja.
Svoja razmišljanja o veri Tomaž konča s pogledom na potrebe tedanje Cerkve. Tu se sreča s perečimi vprašanji svojega časa: kakšen naj bo odnos Cerkve do nekristjanov in krivovercev. In tu je zelo previden: to, kar ne more zagovarjati, razlaga z zgodovinsko pogojenostjo Cerkve, npr. uporaba svetne oblasti v korist Cerkve; prikrito nasprotuje metodam inkvizicije, brani upravičenost nekatoliškega kulta, zagovarja svobodo vesti vsakogar. Odločno nasprotuje, da bi krščevali otroke nekristjanov.
Zaradi svoje odprtosti in univerzalnosti, značilnosti, ki bi jih težko našli v mnogih tokovih sodobne misli, nam je Tomaž Akvinski vzor. Vzor zrele vere. Tako vero pa ima samo človek, ki je globoko ukoreninjen v Bogu in je z njim v nenehnem dialogu.V tem nam je spodbuda za naše delo in klic k odgovornosti.
Tjaša Šoster
OdgovoriIzbrišiCerkveni očetje o Sveti Trojici
Sveti Bazilij Veliki
Razložil in ustalil je pomen treh izrazov v zvezi s Sveto Trojico: bistvo, oseba in hipostaza. V Bogu je eno bistvo in tri hipostaze. V ozadju je kristološko in trinitarično vprašanje arijanizma, na katero je nicejski koncil odgovoril z izrazom »homousius« (enega bistva). V Sveti Trojici so tri osebe ali hipostaze, a vse tri osebe imajo eno samo bistvo. Kristus je zato enega bistva z Očetom, kakor pravi nicejska veroizpoved. Oče je izvorno božanstvo; Sin in Sveti Duh sta iz njega. Sin je od vekomaj rojen iz Očeta. To rojstvo je netrpljivo. Začetek tudi ni mišljen časovno, ampak izvorno. Sin od vekomaj izvira oz. izhaja iz Očeta, je njegova podoba, nenehni bitni odsvit. Kakor je beseda podoba misli srca, tako je Sin podoba Očeta. V svojem nauku o Sveti Trojici Bazilij poleg arijanizma zavrne še politeizem, judaizem ter sabelianizem. Njegova zasluga je, da so se pol-arijanci vrnili k pristnemu katoliškemu nauku.
Sveti Gregor iz Nise
Gregor je uspel do kraja krščansko izraziti najgloblje uvide Origena in njegovih učencev, prvi je zaslutil teološki pomen gibanja, spoznal je povezanost časa in ljubezni ter filozofsko rehabilitiral »postajanje«: za razliko od apofatično slutenega trojičnega Božanstva neskončnega Boga, v katerem ni razmaka, so vsa ustvarjena bitja, ki nemirno trepetajo med bivanjem in ničem, vselej diastatična, raztezajo se v prostoru, iztezajo se v času; to gibanje ne bo prenehalo niti ob koncu sveta. Apofatizem je ključ do Gregorjeve miselne stavbe, predpostavka metafizike neskončnega napredovanja in iskanja: Iskani in Želeni je nespoznatni trojični Bog. Njegova narava je nad vsem in je v vsem nedoločljiva, je nevidna, netelesna, nedoumljiva in brezimna. Njen edini razpoznavni znak je to, da je nad vsakim razpoznavnim znakom. Njeno edino ime je to, da je nad vsem, Bog je Neskončni. Čeprav pa je po svojem bistvu/bitnosti neviden in nedojemljiv, postaja dostopen, zaznaten in priobčljiv v svojih delovanjih, motrimo ga po Njegovih lastnostih, ki so na Njem. Celo ime Bog, ki je skupno vsem trem Hipostazam, Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, se ne nanaša na Božjo naravo, ampak na tisto, kar je na Njej, na njena delovanja.
se nadaljuje
OdgovoriIzbrišiPo veri iz Božjega razodetja vemo, da Bog obstoji kot Trojica oseb, a kako obstoji kot trojica, je neizrekljiv misterij. Človek si za pojasnitev nadštevilne enosti treh obstojev, treh oseb, sme pomagati z analogijami iz območja ustvarjenih bitnosti, npr. z analogijo odnosa med človeško naravo in posamezniki, ki naj bi imeli eno in isto delovanje ter med dušo in njenimi deli. Kljub temu pa trinitarni nauk ne odpravlja apofatizma, ampak ga poglablja: absolutno nedostopna in neimenljiva Božja »ousia«, podarjajoča se le po milosti, je bolj drugačna od enega, s katerim se z naravno nujnostjo zedini vsakdo, ki se je uspel osvoboditi mnogoterosti.
Gregorij Nazianški
Obramba doktrine o Trojici je tema, h kateri se vrača skoraj v vsakem svojem razpravljanju. V slavnostnem govoru »O svetem krstu« podaja natančen in strnjen pregled svojega učenja o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice, ki je Oče, Sin in Sveti Duh. S tem se je izognil tako hereziji Arija kot Sabelija, ki sta sicer diametralno nasprotna, a vendar enaka, ko gre za brezbožnost. Arij v svojem nauku o Sveti Trojici uči, da je Bog nespremenljiv, eden in neustvarjen. Ustvaril oziroma rodil je Sina, da bi po njem ustvaril svet. Sin je sicer rojen od Boga in je svoje bistvo prejel od Očeta, ni mu pa v polnosti enak, ker je spremenljiv in po svoji naravi grešen. Sabelij in njegov nauk sabelianizem pa uči, da je Bog samo eden in da sta Kristus in Sveti Duh le dve njegovi obliki oziroma modusa. Gregor ostro nasprotuje zlivanju Boga skupaj, kot je to učil Sabelij, kakor tudi njegovemu izenačevanju s človekom. Tema dvema močnima heretikoma se je s svojim naukom zoperstavil, ga izpeljal med njima, pokazal pravo vero in vedno znova poudarjal enotnost Trojice, ki je deljena brez delitve in v kateri so tri hipostaze združene v delitvi kakor on sam pravi.