NOVOZAVEZNO SPREJEMANJE BOGA KOT OČETA, SINA IN SVETEGA DUHA

V luči velikonočnega dogodka se je razkrila v Jezusu tudi skrivnost Božjega življenja. V temelju tega razodetja sta dve veliki smeri, ki se med seboj dopolnjujeta: po eni strani vedno bolj poglobljeno sprejemanje Boga ne samo kot Očeta, ampak tudi kot Sina in Svetega Duha, po drugi strani pa novo sprejemanje edinosti Boga v luči razločitve, kot se je pokazala v Jezusovem življenju in zlasti v njegovi velikonočni skrivnosti. Lahko bi rekli, da gre za prežemanje te skrivnosti po kontemplativni in modrostni poti, , po kateri je apostolska vera odkrivala to skrivnost v njeni lepoti in nad-razumskosti pod navdihom Svetega Duha. Zato so pri tem najbolj pomembni spisi Nove zaveze, ki nam odkrivajo tudi to dozorevanje apostolske misli o Bog.

Cerkev, zakrament velikonočnega dogodka in trinitaričnega življenja v zgodovini
Tesno povezana z razodevanjem trinitaričnega božjega življenja je Cerkev, ki je uresničenje tega življenja v človeštvu. Koncil je zapisal, da je vstali Kristus znamenje in sredstvo za notranje zedinjenje z Bogom in med ljudmi (C 1). V apostolskem pričevanju je vstali Kristus prikazan kot središče mesijanske skupnosti, ki se razodeva in uresničuje po oznanilu kerygme in obhajanju evharistije (Lk 24,13-35). Vstali Kristus ostane prisoten in dejaven v svoji Cerkvi po svoji besedi in lomljenju kruha ter po edinosti učencev, ki je sad tega. Vstali Kristus postane tako ključ za razlaganje Svetega pisma, kar vključuje tudi njegovo zgodovinsko bivanje na zemlji. Matej predstavlja vstalega med učenci kot polno, dejavno in stalno prisotnost Emanuela, Boga med nami (Mt 1,23;18,20; 28,18-20) Pavel govori s podobo o Kristusovem telesu (1 Kor 12,12; Rim 12,4-5), ki se je porodila v evharističnem kontekstu. V isti smeri predstavlja Janez prihod Jezusa med svoje na prvi dan v tednu (20,19-29) in ima odprto rano, znamenje, da ostane prisoten v skupnosti z dejavno ljubeznijo. Vstali Kristus je prisoten v Cerkvi kot pozunanjenje Kristusa v njegovem najvišjem dejanju ljubezni na križu.
Isto je mogoče reči za drugo temeljno gesto odrešenja, to je za krst v živo vodi. Pri Pavlu je potopitev v Jezusovo smrt in vstajenje skupaj z vstalim Kristusom. (Rim 6) V smeri četrtega evangelija postane krstna voda simbol žive vode, ki je eshatološki dar Duha, v povezavi s križem in vstajenjem, ko teče iz Kristusove prebodene strani kri in voda. Trinitarična istovetnost krsta v Kristusu se razodeva kot bistveno trinitarična. Na to kaže velikonočni pogled na Jezusov krst v Jordanu, kot ga je opisal evangelist Matej: Mt 28, 19-20: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Apostolska dela govorijo o krstni praksi, ki se je odvijala v Jezusovem imenu (Apd 1,5; 2,38). Ta formula je verjetno odgovarjala Jezusovemu naročilu, povezavo sprejetja odrešenja in vstop v Cerkev. Matejeva formula kaže že kasnejši razvoj. Krst je deležnost pri odrešenjskem dogodku, ki je delo Očeta, Sina in Svetega Duha. Pomembno je, da je poudarjeno, da gre za eno ime, ki predstavlja edinega in resničnega Boga.
V tem smislu se krst in evharistija kažeta kot učinkovita znamenja graditve telesa vstalega Kristusa. Vključitev odrešenih in poboženih ljudi v samo življenje trinitaričnega Boga. Zato vstali Kristus, kot večnost odrešenjske učinkovitosti dogodka velike noči, po besedi in zakramentih gradi Cerkev ter novega človeka v Kristusu. Velikonočni dogodek ne predstavlja le razodetja dopolnjene podobe Boga do človeka, ampak tudi zakrament, znamenje, to je živo sredstvo po katerem in v katerem človek skupaj z brati, podprt z milostjo Svetega Duha in trinitaričnim življenjem ljubezni, vedno bolj uresničuje svojo človeškost v sinovski ljubezni do Boga in vzajemno ljubezen med brati. Gre za vključevanje človeka v trinitarično skrivnost kot prostor in obliko eklezialnega življenja. Edinost Cerkve, kar je sad velikonočne milosti prevedene na raven odnosa ljubezni med ljudmi, je razodetje pashalnega dogodka v zgodovini odrešenja. Ta edinost ima v sebi velikonočno dinamiko: izgubiti življenje, da ga zopet najdemo. Evangelist jo bere v trinitarični luči (Jn 10,17-18) ista dinamika je izražena pri Pavlu v kristološki himni Pisma Filipljanom, kjer je Kristusova kenoza predstavljena z načinom življenja, po katerem se mora ravnati učenec, da bo mogel živeti v eklezialni koinoniji. Zunaj Kristusa pa je velik propad in prepad. Toda prav njegova kriza se more spremeniti v srečanje z Bogom, v moči Svetega Duha, ki spreminja. V tej smeri je mogoče razumeti tudi vstajenje mrtvih in deležnost pri kozmičnem odrešenju.
Dvojni vidik moremo najti v pashalni logiki in njeni trinitarični poglobitvi v moči Svetega Duha.

Trinitarične formule in kristološke hvalnice v Pavlovih pismih
V Pavlovih Pismih opažamo vedno napredujočo in zrelo zavest razločitve in obenem tesne vzajemnosti me Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zlasti se te trinitarične formule razlikujejo in postavljajo v povezavo tri Božje osebe v povezavi z odrešenjem v zgodovini in zlasti v Cerkvi.
2 Tes 2,13-14: »Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa.«
1 Kor 12,4-6: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.«
2 Kor 13,13: »Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!«
Gal 4,6: »Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!«
Tem pavlinskim tekstom je mogoče še dodati:
Tit 3,4-7: »Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika.«
Heb 10,29: »Kaj mislite, koliko hujšo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, tisti, ki zasramuje Duha milosti?«
Gre za funkcionalne formule, ki želijo pokazati delovanje posameznih oseb v delu odrešenja. Pojem Ho Theos je rezerviran za Očeta.
Ob tem najdemo v Pavlovih spisih tudi jasno sprejemanje Jezusa Kristusa kot Božjega Sina, ne samo v funkcionalnem, zgodovinsko-odrešenjskem smislu, ampak tudi naravnost v ontološkem. Ta poglobitev pride s pomočjo starozavezne kategorije modrosti (1 Kor 2,6-8). Jezus Kristus pride tako vedno bolj jasno sprejet in proslavljen kot večno bitje, ki je enako Očetu, ki je pred stvarjenjem in po katerem Bog uresničuje stvarjenje in odrešenje. Še posebej govori o tem (Kol 1,13-15): »On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov. Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva,« Pojem podoba eikon spominja na modrost kot podobo Boga. Pavel tu loči med načrtom stvarjenja, ki je pred stvarjenjem in uporablja pojem za Kristusa, da je bil prototokos, provorojenec, prvi rojen. On je bil rojen iz Očeta v večnosti, pred stvarjenjem. Pavel tu uvede tudi razliko med rojevanjem iz Očeta in stvarjenjem (Kol 1,15-16): »Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj.«
Jezus je predstavljen kot vzrok stvarjenja, ne samo kot prvorojeni, ampak kot causa efficiens stvarjenja in tudi kot končni vzrok. On, po katerem je bilo vse ustvarjeno, je tudi cilj, protos in eschatos. Pavel vidi tako Kristusa kot prototip stvarjenja, kot tistega, ki je povezal vse v stvarjenju (Kol 1,17): »On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse.« V Kristusu imajo vse stvari svoj izvor in brez njega ni nič (Kol 1,18-19): »in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost.«
Če je Bog polnost, on je vse, kar je, če ne bi bil to, ne bi bil Bog. Prav tako daje polnost vsega, kar je, tudi Sinu, On ni le prinašalec in posrednik odrešenja, ampak tudi stvarjenja. To more biti, ker je popolna podoba Očeta, prvorojenec vsega ustvarjenega. Po učlovečenju in vstajenju postane tisti, ki poveže vse vesolje, polnost vsega, kar je. O tem govori Pismo Hebrejcem: Heb 1,1-4: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja. Postal je toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime od njihovega je dobil.« Avtor tega pisma obravnava Kristusa v luči starozavezne teologije o Božji besedi, predstavi ga kot edinstveno in dokončno besedo Boga, ker je njegov Sin in kot tak izžarevanje njegove slave, nosi pečat njegove ga bivanja. On je različne od Očeta in obenem mu je enak v bivanju ter slavi.

Istovetnost Svetega Duha pri Luku in Pavlu
V pavlinskih hvalnicah je jasno poudarjena sinovska in božja preeksistenca Jezusa Kristusa. Sprašujemo se, če je podobno mogoče govoriti tudi o Svetem Duhu?
Na splošno moremo reči, da je tu nova perspektiva Nove zaveze v primerjavi s Staro zavezo. Ta se kaže zlasti v dveh bistvenih elementih; dar Duha v poslednjih časih za skupnost nove zaveze, ki je neločljivo povezan s Kristusom, zlasti križanim. Zato Sveti Duh dobi vedno bolj jasne značilnosti božje osebe, da je zedinjen in obenem razločen od Očeta in Sina. Pri Luku je ime Sveti Duh rezervirano za Duha, ki je podarjen na binkošti, to je s kristološko polnostjo daru in razodetja Duha. Najdejo se formule, ki ga povezujejo tako z Očetom, Duh Očeta, Duh Boga, kot tudi formule, ki ga povezujejo s Sinom, Duh Kristusa ali Gospoda, zlasti pri Pavlu.
V Apostolskih delih Sveti Duh ni le moč za izžarevanje vesele novice, ampak ima pogosto vse značilnosti osebnega gibalca, ki vodi zgodovino prve krščanske skupnosti. On je tisti, ki poživlja božje delovanje v svetu, pa vendar drugačen od Jahveja.
Že pri Pavlu se srečamo z namigi o lasni osebi božjega Duha, ki »preiskuje vse, celo Božje globine« (1 Kor 2,10) in je poslan v naša srca (Gal 4,6). Ta osebni značaj je poudarjen zlasti v 1 Kor 12,11, kjer Pavel prikazuje Duha, ki deli darove milosti komur hoče. Tu je Duh predstavljen kot enak Bogu in Kristusu.

Janezova poglobitev
Odločilen pomen za sprejemanje trinitarične identitete Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu, imajo tudi janezovski spisi, zlasti Četrti evangelij in Prvo pismo. Tu moremo videti vsaj naslednje temeljne elemente: poisotvetenje Jezusa Kristusa kot edinorojenaga Sina z Logosom Očeta in po drugi strani Svetega Duha kot Drugega, ki je poslan od Očeta, Tolažnika, da bi nadaljeval in izpolnil Sinovo delo. Prisotna je dinamika edinost in različnost med Očetom in Sinom, ter med njima in Svetim Duhom. Na nov način predstavi edinost in edinstvenost Boga z nekaterimi pojmi, ki jih privzame iz Stare zaveze: slava, duh, agape.

Sin-Logos
Bog je Oče, izvir življenja, ki se neskončno podarja, . Jezus je edinorojeni Sin, ki je Bog kot Oče, to pomeni, da je polno sprejemanje tega daru, ki mu ga daje Oče. Tudi pojem Logos, kolikor se nanaša na Kristusa, zlasti v prologu evangelija, moremo razumeti v isti smeri: Kristus je podoba, ogledalo, sijaj, ki polno in popolno odseva Boga Očeta.
Kaj pomeni, da je Jezus Beseda Boga Očeta? Pojem logos se je uporabljal po vsem grškem svetu in je pomenil izvir edinost in razumnosti vesolje kot odseva in prisotnosti božjega. Ob tem obstaja še starozavezna linija razlage v smislu modrosti. Ta uporablja pojem Membra, kar pomeni beseda, pa tudi samega Boga. Že ko stopimo v svet starozavezne modrosti, moremo odkriti drugačen kontekst kot je grški, zlasti, ker ne gre tu za emanacijo, Jahve je osebno bitje, ki izreka svojo besedo in organizira stvarstvo v njeni luči.
Za Janeza je odločilna izkušnja Jezusa. Zanj je Logos Jezus Kristus. Zato ne bere dogodka Jezusa Kristusa v luči grške kategorije Logosa, , ampak v luči zgodovinskega dogodka, zlasti po smrti in vstajenju. To je tista linja, ki povezuje in presega, tako starozavezno Modrost-Božjo besedo, kot grško linijo Logosa.
Prva novost je, da je Logos osebno bitje, ker je Jezus sam. Druga značilnost je, da je različen od Boga, vendar ne nižji od njega, njemu podrejen. Jezus ni manj od Očeta , čeprav je od njega povsem odvisen. V začetku je bila Beseda, v izviru, pred vsem bivanjem. Ta Beseda je bila Boga, kakor Oče. Tretja novost je, da je Logos obrnjen k Očetu. Med Bogom in Logosom, ki sta na isti ravni, je odnos razločitve, pa tudi vzajemnosti, ker je Beseda izraz Očeta in je obrnjen k Očetu. V Janezovi perspektivi je jasno pokazal odnos, ki je med Jezusom in Očetom_ Oče je obrnjen k Sinu in Sin k Očetu. Jezus se je pokazal v življenju povsem odprt za Očeta, vendar je bila ta odprtost dejavna. Tudi ni razlike med odnosom, ki ga živi pred začetkom sveta in potem v svetu, kot učlovečeni, vedno gre za isti odnos različnih oseb in vzajemnosti z Očetom.
Med Očetom in Sinom je odnos popolne edinost in razločitve. Edinosti: Jaz in Oče sva eno (Jn 10,30), ker Oče ne more biti brez Sina, niti Sin brez Očeta. Razločitve, ker Oče ni Sin in niti Sin ni Oče. Bog tako ni samota, ampak dialog, podarjanje, skupnost. Jezus pravi, da vse, kar ima Oče, da njemu (Jn 16,15). Zato moremo reči, da Oče stalno rojeva Sina, v enem samem neločljivem dejanju ljubezni mu daje vse in Sin stalno sprejema njegov dar ter se obrača v ljubezni k Očetu (Jn 1,18).

Duh Tolažnik
V tem vzajemnem odnosu ljubezni se odpre tudi identiteta Svetega Duha. Pri Janezu je Sveti Duh predstavljen kot Drugi, poslani od Očeta, Jezus obljublja, da ga bo poslal kot Duha resnice (Jn 15,26). To so govori o Tolažniku (paraklein), kar pomeni poklicati za sabo, pomočnik. Jezus je petkrat obljubil učencem, da jim bo poslal Duha, Parakleta, Duha resnice (Jn 14,16), ki jih bo v srcih učil in spomnil o njemu (Jn 14,26) ter vodil k vsej resnici (Jn 16,13). V teh govorih je Duh Tolažnik predstavljen z osebnimi lastnostmi, on izhaja kot dar iz srca Očeta po Sinu, poslan je v srca ljudi. Sin je Logos Očeta, Duh pa ponotranja to Besedo in vse Kristusove besede, njegovo prisotnost v srcih ljudi. Zato pravi Jezus, da bo iz njegovega jemal in učencem oznanjal (Jn 16,12-15)
Janez ne govori le o odnosih in razlikah med Božjimi osebami, ampak tudi o njihovi edinosti. To kažejo tri središčne teme Janezovega evangelija: Slava, Duh in Agape.
Slava prežema ves 4. evangelij. V Stari zavezi je bila slava razodetje Božje svetosti in istočasno njegova prisotnost med ljudmi. Slava je Božje delovanje v stvarjenju in še bolj v zgodovini. Predstavlja tudi izžarevanje skrivnosti Božje presežnosti. Tudi Jezus je izžareval Božjo slavo, zlasti po svojih znamenjih. Vse njegovo zemeljsko delovanje je bilo prežeto z razodevanjem Boga, zlasti pa njegovo vstajenjsko dejanje (Jn 17,1). Zato je mogel zapisati evangelist, da so videli njegovo slavo, slavo, kakor Edinorojenega od Očeta (Jn 1,14). Po drugi strani pa Oče proslavlja Sina, tako, da se razodeva v njem, da razodeva ta odnos v njegovih delih, zlasti po smrti in vstajenju, kakor tudi, da je vedno deležen njegove slave, kar potrjuje tudi njegova velikonočna skrivnost. S tega vidika je mogoče govoriti o vzajemnem proslavljanju med Očetom in Sinom, pri čemer je Oče izvir, Sin pa ima izvir v Očetu. Pri poslovilnem govoru pravi, da je proslavil Očeta na zemlji, ko je spolnil delo, ki mu ga je zaupal. Zato prosi Očeta, da ga proslavi s slavo, ki jo je imel pri Očetu, preden je bil svet (Jn 17,5; 13,31-32). Na osnovi te vzajemne proslavitve sta Oče in Sin eno. Jezus pravi Filipu, ko ga prosi, da mu pokaže Očeta, da sta on in Oče eno. Kdor vidi Sina, vidi Očeta. Potem ga vpraša, če ne veruje, da je on v Očetu in Oče v njem (Jn 14,8-10). Tudi Tolažnik je soudeležen pri tem dinamizmu proslavljanja. Jezus pravi, da ga bo Duh proslavil, ker bo jemal iz njegovega in ljudem oznanjal (Jn 16,14). Vse, kar ima Sin od Očeta daje Svetemu Duhu. Slavo, ki jo Oče daje Sinu, ta daje Svetemu Duhu in njegovemu delovanju. Tako se na nek način slava poistoveti s Svetim Duhom. Jezus pravi, da je Slavo, ki jo je prejel od Očeta, posredoval ljudem, da bodo eno, kot sta eno on in Oče. Slava je tisto, kar dela edinost med Očetom in Sinom. Po daru Sina, to je po Svetem Duhu, smo tudi mi eno v Kristusu. Zato tudi slava izraža edinost in vzajemnost odnosa med osebami v Sveti Trojici. Božja slava je neskončna in večna zamenjava, vzajemni dar med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Vsi trije so Bog, kolikor so deležni iste slave, zato so eno, istočasno so tudi različne osebe.