TRINITARIČNI NAČIN ŽIVLJENJA

Ker smo ljudje ustvarjeni po podobi Svete Trojice, prihaja prav iz poglobljenega razmišljanja in doživljanja Svete Trojice tudi nov način življenja, ki je močan izziv in odgovor na iskanja ter pričakovanja sodobnega izpraznjenega, raztreščenega in osamljenega človeka.
Velikan duha in razuma, sveti Avguštin, je potreboval velik del življenja, da je napisal svoje znano delo O Sveti Trojici. Na koncu je zapisal, da so prav na področju Svete Trojice najbolj zahtevna iskanja, pa tudi najbolj rodovitna odkritja tako za na področju misli kakor tudi za krščansko življenje.
Trinitarični način življenja temelji zlasti na treh osnovnih izkušnjah naoka o Sveti Trojici. To so perihoreza, ki pomeni vzajemno bivanje v drugem, izničenje ali izpraznenje od sebe za drugega ter novo pojmovanje ljubezni, ki je darovanje brez zahteve po povračilu.
V različnih zgodovinskih obdobjih so v ospredju različni povdarki tega neizčrpnega bogastva življenja Božjih oseb. Danes nam pomaga razodevanje Svete Trojice uresničiti večjo mero odgovornosti za druge in nas odpreti za ljubezensko trinitarično mišljenje, ki se praktično razkriva v držah, kot so spoštovanje drug drugega, enakost,demokracija, dialog, solidarsnost,.....

Oseba in odnos
Chiara Lubich pravi, da je Bog Sveta Trojica, ker je ljubezen. Trije osebni centri živijo v popolnem podarjanju in sprejemanju ljubezni, tako obstaja med njimi največja možna edinost in obenem pa so različne Osebe. Vsaka Božja Oseba vključuje tudi drugi dve, obenem pa se izrazi po njih dveh. Ta dinamika vzajemnega darovanja v osebni pobudi sestavlja najgloblje bistvo Boga in tudi temeljno poklicanost človeka.
Živimo kot osebe, ker se odgovorno in zavestno dajemo. Ta zakon moremo preverjati na vseh ravneh življenja. Bolj, ko se dajemo, bolj smo. Zato je osamljena in zaprta oseba nekaj nesmiselnega in nenaravna. Tudi nekristjani prihajajo do spoznanja, da je odnos z drugimi nekaj, kar spada k samemu bistvu človeka.
Sveti Tomaž Akvinski pravi, da ljubezen uvede ljubitelja v ljubljenega, prav tako ne obstaja nič v ljublenem, da ne bi bilo povezano z ljubiteljem. To je v najvišji meri udejanjeno v Bogu, pri ljudeh pa je ta odnos nujno povezan z dopolnjevanjem, iskanjem v drugih tistega, kar nam manjka, zato je vsaka človeška ljubezen potrebna očiščenja za čim bolj čisti odnos v medsebojni polnosti.

Iskanje edinosti in ohranjanje različnosti

Življenje Svete Trojice ohranja skladnost med edinostjo in različnostjo. Jaz se postavljam po drugem, kateremu se podarjam, vendar to še ni dovolj, tudi drugi mora stopiti v to igro in sprejeti moj dar. Tako sta upoštevani edinost kot različnost. Ti dve razsežnosti moremo ohranjati in vzpostavljati na različnih področjih življenja.
Edinost v različnosti se kaže v povezavi posameznih lokalnih Cerkva v univerzalno Cerkev. Drugi vatikanski koncil je poudaril, da je v vsaki resnični lokalni Cerkvi prisotna polnost Kristusove Cerkve. Pravoslavni teolog Loski pravi, da polnost ni skupni seštevek posameznih delov, ampak vsak del vsebuje polnost vsega.
Edinost in različnost se kaže v našem odnosu do Boga. Po eni strani je čez vse pobuda Božje milosti, po drugi strani pa se ne more nič zgoditi brez naše človeške privolitve.

Skrb za drugega in vzajemno dopolnjevanje
Prve kristjane so občudovali, kako so se imeli radi in delili med seboj življenjske dobrine. Kristjani imamo v Sveti Trojici najpopolneje izdelan odnos med skupnim in lastnim. V njej je vse bivanje skupno, obenem pa se vsaka Oseba razlikuje od drugih po svoji lastnosti. Tudi ljudje se uresničimo na trinitaričen način, če živimo svoje življenje z drugimi, za druge ter zaradi drugih.
Ni dovolj biti »z« nekom, kar pomeni biti skupaj poleg drugega. Tudi ni dovolj, da nekdo živi »za« druge, kar je le prvi korak trinitaričnega življenja. Potrebna je tudi vzajemnost in povezava vseh teh drž, ki ustvarja resnično medsebojno podarjanje.
Tu se odpirajo mnoga področja življenja, ki jih moremo celovito uresničiti le na temelju trinitarične ljubezni in njenega načina mišljenja. Tako je mogoče vzpostaviti dejavno povezavo med duhovnostjo, telesnostjo in čutom za druge ali socialnostjo. V Cerkvi povezuje trinitarična razsežnost življenje in delovanje baze, teologov in cerkvenega vodstva. Tudi v najširši družbeni dejavnosti se prepletajo politika, ekonomija in celoviti pogled na svet.

Izničenje in polnost

Pri ljubezni je pomembno, da se človek izprazni od sebe in s tem naredi možnost, da more drugi stopiti v njegovo življenje. Ta odpoved gre do take mere, da se nam more drugi resnično približati, da moremo biti eno z njim in se more v tem čim bolj celovito uresničiti. V tem izničenju je treba odpraviti vsak egoizem, vse, kar bi mogli imeti zase in bi nas moglo ovirati pri odnosu z bližnjim in Bogom.
V takšnem vzajemnem izničenju in podarjanju se tudi besede spremenijo v tišino, da more govoriti le dar sam. Moč te izkušnje je tako bogata, da se more soočiti z najglobljimi teminami človeškega življenja in najbolj prefinjenim zlom. Tako moremo doumeti zakaj je Božji Sin na najbolj očiten način stopil v vse človeške bolečine in nerazumljivost zla in jih odrešil s popolnim darom svojega bogo-človekovega življenja. Najbolj jasna Beseda Boga je postala tišina groba, da bi mogla na nov način spregovoriti vsakemu človeku.
Drugi pomembni poudarek izničenja pa je sposobnost poslušanja. Potrebna je notranja tišina, da slišimo Boga, prav tako pa tudi tišina, ki omogoča, da more spregovoriti in nas s svojim darom nagovoriti drugi človek. Kako je pomembno dejavno poslušati in odprto sprejemati drugega.
Žal je v svetu je v veliki meri prisoten monolog. Močni, razviti, bogati, odrasli, beli, pomembni vsiljujejo sebe, svoj način mišljenja, svoj jezik, svojo kulturo in v vsem tem razkrivajo svojo premoč. Drugi pa naj bi jih poslušali in slepo sprejemali, kar jim vsiljujejo.
Samo tista beseda, ki izhaja iz tišine in je nastala po »izničenju iz ljubezni«, more vzpostaviti življenjski dialog s sogovornikom. Posluša lahko samo tisti, ki živi v sebi globoko tišino in ne vsiljuje svojih pogledov, izkušenj ter doseženih meril. Tak človek se je pripravljen približati drugemu, stopiti z njim v isto kožo ter sprejeti z naklonjenostjo njegovo življenje in njegovo misel.
Trinitarično poslušati pomeni: biti z drugim v smislu, da se zanj iskreno zanimamo in za to, kar želi povedati. Treba je biti v tem trenutku popolnoma zanj. S tem na edinstveni način vstopimo v njegov svet. Obojestransko podarjena sposobnost poslušanja je temelj novega izražanja, razumevanja, čutenja in medsebojnega spoštovanja.

SOCIALNI IZRAZ SVETE TROJICE

Slavljenje in opisovanje ter premišljevanje življenja Svete Trojice ne služi le teologiji in umetnosti, ampak tudi življenju v skupnosti in odnosih nasploh. Gibanje ljubezni v Sveti Trojici, ki prehaja po Svetem Duhu v svet in nosi pečat Kristusove velikonočne zmage, predstavlja resnično spremembo sveta, spremembo ekonomije, politike, ekologije, človekovih pravic, vzgoje, socialnega varstva… V vsako človeško delo, ki nastaja iz tega naboja, stopa Oče po Sinu v Svetem Duhu. Vse tri osebe dajejo krščanskemu življenju poseben socialni pečat. Marsikatero človeško žrtev je mogoče razumeti le na temelju te Božje ljubezni in žrtve. Tu se nam odpirajo značilne kreposti in drže: solidarnost, svoboda, deležnost, enakost in različnost, sprejemanje drugačnosti, pluralnost, odprtost za novost.

Solidarnost

Na teološkem področju pomeni solidarnost temeljno poklicanost človeštva k skupnosti (O'Donnel). Na socialnem področju pa je solidarnost vzpostavljanje dialoga med ljudmi na osnovi zavedanja odgovornosti za druge. Prvi kristjani so se zavedali, da morajo deliti med seboj duhovne in telesne dobrine (Apd 2,42) V okrožnici o socialnem vprašanju je papež Janez Pavel II predstavil solidarnost kot pripravljenosti zastaviti vse svoje dobrine in sebe v korist drugega, da je treba prav tako spoštovati interese drugih, kakor svoje. To velja za posameznike kakor tudi za skupne in prav tako v mednarodnih odnosih.
Vedno, ko zavračamo druge, in jim postavljamo svoje mere, ter krademo privilegije zase, ko silimo svoje izbrance pred druge ali ko osebno ali skupnostno bogatimo na račun drugih, rušimo možnost odprtega dialoga, v katerem ima vsak možnost, da se uresniči v skladu s svojimi darovi in poklicanostjo. V svetovnem merilu se srečujemo z gospodarskim razvojem, ki vodi do globalizacije, v kateri postaja ves svet povezan med seboj, toda, to še ne pomeni osebne povezave in pripravljenosti medsebojnega sprejemanja pomoči. Resnična globalizacija bi morala nositi pečat solidarnosti oziroma so-odvisnosti.
Solidarnost je odsev notranjega življenja troedinega Boga. Tudi v naših medsebojnih odnosih si je treba prizadevati, da bi se vzpostavil podoben dialog ljubezni in da bi spoštovali vsakega človeka. Skupnost postane živa in trdna, če mislimo tudi na druge, če jim želimo dobro, če skupaj z njimi načrtujemo in se pogovarjamo. Južnoameriški teologi še posebno povezujejo Božje kraljestvo s skrivnostjo medsebojne solidarnosti in povezave z Bogom.

Svoboda

Druga pomembna socialna razsežnost trinitaričnega življenja je dosledno upoštevanje svobode drugega in skrb za lastno svobodo. Povezava med odnosi in svobodo je jasna, namreč brez svobode ni mogoče ljubiti, le svobodni dar omogoča polno igro ljubezni in vzpodbuja osebo v njenih pristnih odločitvah. Zgodovina je v veliki meri zaznamovana z bojem za moč in prevlado, nekateri se tako okoriščajo z dobrinami in položaji na račun drugih, revnejših in nemočnih. V preteklosti so uživali družbeno svobodo le tisti, ki so bili na strani zmagovalcev in moči, poraženci pa so prišli pod njegovo oblast in mu morali služiti, celo kot sužnji. V novem veku se je močno okrepila zavest svobode in spoštovanje svobode drugih, toda ta tok se je tudi izrodil v liberalno in anarhično svobodo zaradi svobode, v kateri ni več odgovornosti in odločitve za vrednote in odnose.
Ljudje smo ustvarjeni po podobi trinitaričnega medsebojnega podarjanja in sprejemanja, eden največjih darov je prav svoboda, da smo božji sogovorniki in moremo stopati v dejavni dialog z njim, z ljudmi in s svetom. V svobodi moremo brez strahu odpreti svoje življenje k drugim, ga deliti z njimi in vzpostaviti živ odnos podarjanja, ko se tudi oni tako odprejo in delijo z nami svoje življenje. Drugi niso več ovira naše svobode, ampak njena možnost uresničenja in naše sreče. Seveda je svoboda v tem, da je prosto stopanje v vsak odnos in podarjanje ljubezni, nič ne more biti zaukazanega, ali se odpremo ljubezni ali nas ni. Tako Sveta Trojica ne predstavlja le izvira svobode, ampak tudi odprtost in pričevanje za svobodno podarjanje v ljubezni. V resnični svobodi smo sprejeti taki kot smo in moremo iskati dobro drugih, lahko pa njihov dar tudi zavržemo ali gremo indiferentno mimo njega. V svobodi je dar res vreden in vredno tudi poslanstvo, ki ga uresničimo.

Nikogar ne izključiti

V Bogu so vse tri Osebe deležne pri skupnem življenju, razen tega, da je Oče Oče in Sin Sin… To pomeni, da si podarjajo vse, kar je njihovo, obenem pa ohranjajo svojo identiteto, to, kar jim je lastno. Sveta Trojica nam tako budi vest pred nepripravljenostjo, da bi nagovorili in vključili v družbo reveže, bolnike, obrobne, zasvojene, razočarane in še mnoge druge. Gre za diskriminacijo določenih oseb in področji družbenega življenja, ki že po naravi ne prinašajo dobička in slave: kultura, izobraževanje, vzgoja, vera, ekologija, manjšine… Na mnogih področjih obstajajo občutna ločevanja in razlike med 'posvečenimi', ki smejo biti zraven in tistimi, ki ne smejo vstopiti. Na področju obveščanja morejo nekateri priti do podatkov in moči sporočanja, drugi pa morajo molčati in se njihovo delo smatra za manj vredno, mediji lahko zakrivajo delo in življenje nekaterih odgovornih, da jih ni mogoče pravilno soditi in se zanje odločati na volitvah.
Družba deluje trinitarično, če resnično drug misli na drugega in mu omogoči, da se odgovorno vključi v gradnjo odnosov.

Enakovrednost in različnost

Ker smo vsi ljudje ustvarjeni iz iste Božje ljubezni, smo tudi enakovredni in imamo enako dostojanstvo, pa naj gre za invalida, Afričana ali koga drugega. Ker pa ljubezen ne pozna kopij, postanemo enakovredni šele tedaj, ko se zavedamo svoje različnosti in poslanstva. Vsak človek je obdarovan z nekaterimi darovi in sposobnostmi in na tak način more graditi spoštovanje do sebe ter drugih.
Enakovrednost in različnost se kažeta v odnosu med Očetom in Sinom. Oče je izvir Sina, njegov večni Roditelj, kar pomeni, da mu je Sin enak po naravi, vendar je istočasno tudi različen od njega, kar je Rojen. Oče je na nek način istočasno tudi 'odvisen' od Sina, ki sprejme njegov ljubezenski dar in mu ga vrača v vsej poslušnosti. S tem ga tako rekoč ponovno rodi.
To velja tudi za ljudi. V ljubezni ni nihče več ali manj, ampak smo si vsi potrebni. Čeprav opravljajo nekateri v družbi zelo pomembne naloge, se ne smejo postavljati nad druge, ampak se zavedati, da je njihovo delo služba in da so prav zato prejeli darove, s katerimi služijo drugim in drugi jim to vračajo. Hvaležni jim morajo biti, da jim lahko pomagajo.
Ljubezen je torej tista moč, ki more združiti enakovrednost in različnost. Ko sprejmemo različnost drugih, smo še bolj uresničeni sami v sebi. Ljubezen, ki vse daje in vse sprejema, more ohraniti edinost in različnost.
Trinitarično razločevanje zahteva neprestano umiranje vsakemu absolutiziranju, pripravlja na izgubljanje vsega, kar imamo in nam je podarjeno. Sad te drža je povezana skupnost na trinitarični način in ne tiransko. Andrea Riccardi, ustanovitelj skupnosti svetega Egidija, govori o služni pluralnosti.

Odprti za novost

Ljubezen prinaša vedno nekaj novega. Kakor je živ samo tisti človek, ki vedno znova diha in se zjutraj zbudi, tako je duhovno živ tisti, ki se vedno znova spušča v igro ljubezni in se krepi s predhodno človeško in Božjo ljubeznijo.
Mistikinja Adrianne von Speyr poudarja, da je skupnost Treh oseb vedno skupnost presenečenja. Božja ljubezen se pusti presenetiti s strani Ljubljenega: Sin vidi Očeta vedno na nov način in ga občuduje v povsem odprtem odnosu za novo darovanje, ki ga omogoča Sveti Duh.
Presenečenje in čudenje nad Drugim ohranja ljubezen svežo, zanimivo in novo. Če ne bi bilo tega, bi bilo božje življenje dolgočasno in še bolj dolgočasni naši odnosi. Večnost, ki jo živi Boga in katere prvine nosimo v sebi, je večna novost ljubezni, vedno novo podarjanje in sprejemanje Drage osebe. Sveti Duh pa prenaša ta naboj na življenje stvarstva. Bolj, ko se mu odpremo, več je novosti, novih vstajenj, začetkov, obnovitve odnosov, čudenja in lepote.