SVETI DUH POVEZUJE IN OŽIVLJA
V V. stol. je škof Faust iz Riesa zapisal: Kdor je določen za verovanje v Kristusa in za izpovedovanje ter oznanjevanje njegovega imena, mora najprej imeti v sebi Svetega Duha. (Faust iz Riesa, Sveti Duh, II, 4.) Tudi sveti Pavel pravi: »Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: »Jezus naj bo preklet,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3).
Vse to jasno kaže na to, da Sveti Duh ni dodatek k krščanskemu verovanju, nasprotno, je središče krščanskega verovanja, kakor je tudi središče samega Božjega življenja. Sveti Duh je tisti, ki ga ni nikjer opaziti in vendar vse omogoča, je skrivnost v življenju vernih, ker nosi polnost življenja Boga.
Hans Urs von Balthasar pravi, da je Sveti Duh Ne(s)poznani , ki pride po Besedi. On je Duh resnice, ki izhaja iz Očeta. Po njem govori Bog človeštvu, v njem deluje Bog in izvršuje svoja dejanja, za katera želi, da postanejo jasna našim očem.
On je vedno v službi Drugega, zato je skrivnosten Že ime duh kaže na njegovo netelesnost in nematerialnost. Jezus je rekel Samarijanki, da je treba moliti v duhu in resnici. Bog je Duh in ne potrebuje določenega kraja. Sveto pismo ga imenuje ruah, ki pomeni veter, zrak, duh, dih. Jezus je rekel o njem: se sliši, toda ne ve se odkod prihaja in kam gre (Jn 3,8). Zaznamo njegovo prisotnost, njegovo moč, vendar ne moremo več zaznati od tega, ker je zavit v skrivnost Boga.
Pravoslavni pravijo, da je bolje klicati Svetega Duha kot govoriti o njem. On je milost, ki je dana iz Očetove ljubezni, vernik se more le čuditi in ga sprejeti.
Koncil v Carigradu 381 ga je imenoval Gospod, ki oživlja, ki prinaša življenje, saj je že v začetku pri stvarjenju duh vel nad vodami (1 Mz 1,2).
Sveti Duh je dih, ki prihaja iz Božjih ust in ustvarja vsako stvar, prinaša življenje, je Božji prst, Božja moč, ki vse drži pri življenju. Zato tudi Job pravi: »Če bi začel misliti le nase
in bi svojega duha in svoj dih potegnil k sebi, bi hkrati izdihnilo vse meso, človek bi se povrnil v prah«(Job 34,14-15).
V Zahodni Cerkvi in teologiji je nekako manjkalo razmišljanje o Svetem Duhu, bile so nam zakrite globine bogastva, ki ga njegovo delovanje nosi v srca vernikov. Zato se je tudi Cerkev pogosto merila s posvetnimi institucijami in je teologija postajala znanost med znanostmi, njena moč pa apologetika in silogizem. Nauk o Božji pomoči, ljubezni in milosti pa je bil kar izrinjen na obrobje, prav tako je bilo preroštvo zamenjano z načrtovanji in sklepanji iz zgodovine.
Papež Janez Pavel II je v dokumentu V zarji tretjega tisočletja poudaril, da se Cerkev ne more pripraviti na konec tisočletja drugače kakor v Svetem Duhu, samo v njegovi moči se more porajati Cerkev (44), še prej pa je s posebno encikliko predstavil Cerkvi skrivnost »Duha, ki oživlja«.
Kristus deluje v moči Svetega Duha
Sveti Duh vodi zgodovino odrešenja, vedno, ko Bog poseže v zgodovino svojega ljudstva, da bi ga osvobodil, ga spremlja njegov Duh. V njegovi moči se je odvijala pobuda Boga na vseh področjih, vse do Jezusovega spočetja, ko je obdal Marijo.
Božji Sin se je razodel v zgodovini na viden način, ljudje so ga lahko videli, lahko so bili nad njim navdušeni, šli za njim, lahko so ga celo mučili in ubili. Sveti Duh pa je popolnoma »neviden, deluje v naših srcih, ne da bi bil spoznan kot tak. Kljub temu pa si ne moremo brez njega zamišljati življenja, skupnosti, odpuščanja, edinosti, verovanja, upanja, ljubezni.
V jeziku sodobne kulture ga lahko imenujemo vse-obsežna pozitivnost, ustvarjalec in povezovalec vsega v edinost, v tisto edinost, ki bo imela svoj cilj v Kristusu ob koncu sveta. V njegovi moči se je zgodilo učlovečenje in velikonočni dogodek, v Svetem Duhu se odvija življenje Cerkve. Vse osvobodilne pobude izhajajo iz njega.
Nauk o Svetem Duhu v Svetem pismu
Stara zaveza je že poznala delovanje Božjega duha, vendar je bil identičen z Bogom, je Božja moč, ki je potrebna za nastajanje in ohranjevanje življenja, kot navdihovalec prerokov in napovedovalec prihodnje izpolnitve, prinaša Nova zaveza novo razodetje o Svetem Duhu.
Sinoptiki in Apostolska dela govorijo s posebnim poudarkom o Svetem Duhu.
Sveti Duh ima pomembno vlogo pri Jezusovem učlovečenju, Jezus je pri krstu videl svetega Duha, sveti Duh ga je odvedel v puščavo, v njegovi moči je izganjal hudobne duhove, učil je , da se ne bo odpustila kletev proti Svetemu Duhu. Po vstajenju je naročil učencem, naj krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Sveti Duh jim bo stal ob strani pri pričevanju zanj. Jezus je tudi učencem obljubil, da jim bo Sveti Duh v preganjanju poučil, kako naj se zagovarjajo.
Za Lukovo dvojno delo je Sveti Duh karakteristika časa Cerkve, izlitje Svetega Duha na binkošti (prim. Apd 2,1-18) predstavlja osrednji eshatološki dogodek (v. 17). Predstavljene pa so tudi posledice tega dogajanja: bili so skupaj in so prejeli Svetega Duha. Sveti Duh je Božja zgodovinska moč za čas Cerkve. Tako kot v začetku pri Lukovem evangeliju vsi poslušajo Jezusovo pridigo, sedaj skuša Petrova pridiga razložiti, kaj se dogaja( v. 14). Blagovest poslušajo v različnih jezikih, kot bi slišali v svojem jeziku(vv. 8-11). Vsekakor je bolj pomemben poudarek na čudežu poslušanja kot na navdušenem govorjenju. Delovanje Svetega Duha je označeno kot »viharno«, vendar tako kot, da ta proces še naprej traja.
Sveti Pavel govori veliko o Svetem Duhu. V skupnostih, ki jih je ustanavljal, je opažal njegovo delovanje in darove- karizme. Po teh Božjih darovih je Duh izvir krščanske skupnosti in njene obnove. Duh nosi,omogoča in prežema delovanje Cerkve. Bog ga pošilja v človeška srca (prim. Gal 4,6), zato se mora kristjan pustiti voditi Svetemu Duhu:«4 Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi«(Rim 8,14). Nov odnos z Bogom se odvija v moči Svetega Duha, ta je temelj novega, odrešenega življenja. Zanj je odrešenost isto kot življenje po Duhu.
Duh je Duh Boga(prim. 1 Kor 2,12), obenem pa je tudi Kristusov Duh(prim. Flp 1,19), kajti novo življenje kristjana se odvija v njegovem duhu: »Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. (…) In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa«(Rim 8,9.11).
Pri svetem Janezu imamo v Novi zavezi najbolj razvit nauk o Svetem Duhu. Evangelist upošteva starozavezni nauk o Božjem duhu, pa tudi novozavezne spise, predvsem evangelista Luka.
Že Janez Krstnik je potrdil prisotnost Svetega Duha v Jezusu: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim«(Jn 1,32). Jezus je nosilec Duha, vse njegovo delovanje je zaznamovano s svetim Duhom. V moči Svetega Duha imajo tudi Jezusove besede duh in življenje (prim. Jn 6,63). Toda za poslanje Svetega Duha vernikom je bilo potrebno najprej Kristusovo poveličanje(prim. Jn 7,39). Napoved prihoda Svetega Duha je Jezus še posebno razvijal pri poslovilnem govoru: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.(…) Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal«(Jn 14,16-18.26).
Svetega Duha pošiljata tako Oče kot Sin, Oče ga pošilja na prošnjo Sina. Janezova besedila ne govorijo o bistvu svetega Duha, ampak predvsem o njegovem delovanju, ki je notranje in zunanje, v cerkvi in zunaj nje. Pri svetem Janezu je bolj jasno viden osebni značaj Svetega Duha kot pri sinoptikih in svetem Pavlu.
Cerkveni očetje in dogmatični nauk o Svetem Duhu
O teološkem nauku o svetem Duhu v prvih stoletjih bi lahko rekli, da je nekako zamujal. Prednicejski Očetje so poudarjali predvsem Kristusovo osebo in njegovo delovanje. Tu bi lahko omenili montaniste, imenovanem po Montanu, ki se je razglašal za »parakletosa« v osebi in širil nekako eshatološko vzdušje med zatiranimi ljudmi. Gibanje se je hitro razširilo v Rim, Afriko in Galijo. Proti njim je nastopil Irenej in poudaril, da ni mogoče določiti števila karizem, ki jih Cerkev prejme od Kristusa. (Irenej iz Lyona, Adversus haereses, II, 32,4.) Tako kot njegovi predhodniki je povezoval Duha z Modrostjo, v ospredju pa mu je bila edinost in enost Boga, Oče s svojim razumom in modrostjo. Irenej je prepričan, da celotna zgodovina človeštva razodeva obstoj Svetega Duha, v enaki meri kakor obstoj Očeta in Sina.
V stopnji spuščanja vse prihaja od Očeta , se uresničuje v Kristusu in se v polnosti dovršuje v Duhu. (Irenej iz Lyona, Adversus haereses, IV, 38,3.) Pri stvarjenju sodelujeta s Stvarnikom dve njegovi »roki« Beseda in Duh. Duh ima pomembno vlogo pri zemeljskem življenju Kristusa, deluje tudi v Mariji pri spočetju Jezusa, ga potrdi za Božjega Sina pred ljudmi pri krstu v Jordanu, deluje po apostolih in ne dela tudi problemov. V njem more klicati Boga za Očeta. (Irenej iz Lyona, Adversus haereses, IV, 20,3.)
Vsekakor se je z Irenejem postavljen resnični trinitarični sistem in presežen »binitarizem« prvih zagovornikov krščanstva-apologetov. Irenej tudi poudarja navzočnost in delovanje Svetega Duha v Cerkvi, kakor tudi to, da je njegovo delo pobožanstvenje. Sveti Duh prihaja nad nas, nas očiščuje in nas dviga vse do življenja v Božjem življenju.
Origen iz 3 stol je prvi avtor sistematičnega traktata o Svetem Duhu. Na temelju Svetega pisma utemelji njegovo Božjo naravo in njegovo delovanje v povezanosti z Očetom in Sinom ter z delom posvečevanja, ki je mu lastno. Prav tako Origen poudarja, da je Sveto pismo navdihnjeno po Svetem Duhu. Origen govori o Očetu, kot viru božanstva, autotheos, eden Bog v najožjem pomenu besede, ki ni rojen. Med njim in svetom je Sin, ki je podoba Enega in predpodoba mnogovrstnosti v svetu, tretji je Sveti Duh, ki jo opredeli kot »dar«, kot celotno naravo vseh darov. Origen prvi uporablja izraz hipostaza za tri Božje osebe.
Šele v 4. stol so se začeli razvijati bolj sistematični traktati o Svetem Duhu, njihovo ozadje in izziv so bili doktrinalni spori in izjave koncilov. S to temo so se ukvarjali na Vzhodu Atanazij aleksandrijski, Didim Slepi, Bazilij, Gregor Nacijanški, Gregor iz Nise, Anfiloh iz Ikonije, Epifanij iz Salamine, Diodor iz Tarza in teodor iz Mopsvestie. Na Zahodu pa Hilarij iz Poitiersa, Ambrož iz Milana, Marij Viktorinski in Avguštin.
Ko se je z nicejskim koncilom 325 vsaj v glavnem končalo arijansko učenje, je nastopila zmota imenovana macedonianizem. Arijanca Aetij in Evnomij sta trdila, da je Sveti Duh najodličnejše delo Božjega stvarjenja, bitje, ki ga je ustvaril Sin po Očetovem naročilu. Sveti Ciril jeruzalemski je v svojih katehezah spodbijal ta nauk. V njih poudarja, da je Sveti Duh začetnik karizmatičnega življenja Cerkve, natančno je prikazal odnos med Svetim Duhom in milostjo. Sveti Atanazij iz Aleksandrije je govoril o Svetem Duhu v štirih pismih Serafionu, kjer dokazuje Božjo naravo in so-bistvenost Svetega Duha z Očetom in Sinom. V tej smeri si je prizadeval tudi sveti Bazilij Veliki, škof iz Cezareje. V boju proti pneumatomahom, ki so zanikali božanstvo svetega Duha na temelju mišljenja, da je dar manj kot darovalec, je odločno govoril o tem, da je Duh enak Bogu, saj »oživlja« skupaj z Bogom. Namesto doksologije: »Slava Očetu, po Sinu, v Svetem Duhu« je uvedel novo, ko poudarja so-bistvenost Božjih oseb: »Slava očetu, s Sinom, s Svetim Duhom«. Svetemu Duhu gre ista čas kot prvim dvema. Delo svetega Bazilija je temelj in izhodišče za razvoj vzhodne pnaumatologije, še posebno za teologijo svetega Gregorja Nacijanškega in svetega Gregorja iz Nise. Prvi je poudaril, da Sveti Duh izhaja iz Očeta (ekporeuesthai). Vrh teološkega razmišljanja o Svetem Duhu je med Kapadočani dosegel sveti Gregor iz Nise, ki pravi, da Sin izhaja neposredno iz Očeta, medtem ko Sveti Duh ne izhaja samo »v« Sinu(sveti Atanazij), ampak tudi »po« Sinu. Sveti Ciril Aleksandrijski je razmišljal veliko o vlogi posinovljenja in posvečenja, ki se odvija v moči Svetega Duha.
Koncilski očetje v Niceji 325 se niso izjasnili glede Svetega Duha, v Egiptu pa je nastala zmota pneumatomahi, ki so zanikali Božanstvo svetega Duha in ga imeli za nekakšno vmesno ustvarjeno bitje, za angela ali enega od duhov, ki izvršujejo Božje ukaze. Že sveti Atanazij se je boril proti tej zmoti, katere glavni predstavnik je bil Evstahij iz Sebaste. 362 je bil njihov nauk uradno obsojen na sinodi v Aleksandriji, vendar se je ta boj še nadaljeval naprej vse do sinode v Carigradu, ki jo je kasneje papež Damaz razglasil za 3 ekumenski koncil ali carigrajski koncil leta 381. Ta koncil je potrdil božanstvo Svetega Duha, zato v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, ki je bila privzeta tudi v našo liturgijo, izpovedujemo vero v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki izhaja iz Očeta in ga skupaj z Očetom in Sinom molimo in slavimo. Hilberath pravi, da kdor je »skupaj« z drugimi »enako« češčen, ne more biti drugim podrejen,ampak jim je enak. (B.-J. Hilberath, Heiliger Geist- heilender Geist, 90-91.)
Na Zahodu je gradil teološko misel sveti Hilarij iz Poitersa. Zanj je Duh Božji dar, ki je dan ljudem za posvečenje in kot dar predstavlja bistveno enoto med Očetom in Sinom. Po Mariju Viktorinskem je Bog »tridynamos, ima v posesti tri moči: esse-bit(Oče), življenje (Sin) in razumevanje (Sveti Duh). Tri osebe so v neprestanem gibanju in medsebojnem prešinjanju. Marij je tudi prvi poimenoval Svetega Duha »copula«, vez med Očetom in Sinom.
Sveti Avguštin je v svojem pneumatološkem nauku izhajal iz Svetega pisma in iz Boga kot absolutnega in nedeljivega bitja. Ključna beseda njegove pnaumatologije je »ljubezen«, ki je najvišja podoba darovanja Oče je tisti, ki ljubezen daruje, Sin jo sprejema in vrača, Sveti duh pa je ljubezen sama. Sveti Duh je vez med Očetom in Sinom, ima tudi v človeku podobno vlogo: oživlja in zedinja. Predvsem je pomembno, da je sveti Avguštin opredelil Svetega Duha kot osebo, ki ustvarja edinost. Sveti Tomaž Akvinski predstavlja Svetega Duha kot osebo, kot ljubezen in dar. Sveti duh je osebna ljubezen, ki izhaja iz Očeta na način ljubezni podobno kot je Sin rojen na način spoznanja. Sveti Tomaž na eni strani pokaže, kako se v Tretji osebi sklene kroženje Božje ljubezni, po drugi strani pa nam pokaže, kako na Oče in sin ljubita prav v Svetem Duhu ter se nam podarjata. Kakor je večni dar v Sveti Trojici, tako je tudi v zgodovini odrešenja.
Ker je Sveti Duh Duh, je počelo, kateremu je lastno vse tisto, kar Bog posreduje zunaj sebe, v redu stvarjenja in milosti. Rihard od Svetega Viktorja nadaljuje Avguštinovo prispodobo o Sveti Trojici kot o Ljubečem, Ljubljenem in Ljubezni in poudarja, da Sveti duh izpolni resnico o Božji ljubezni, saj pokaže, da prava ljubezen ni nikakršno zapiranje ali ljubosumno prisvajanje, ampak odpiranje in dar, izhod iz kroga dveh. Rihard naglaša, da k ljubezni spadajo tri in ne zgolj dve osebi. Na Zahodu je prvi vpeljal pojem circumincessio v nauku o prešinjanju Božjih oseb sveti Bonaventura.
Pravoslavno teološko izročilo ostaja na temelju tiste smeri, ki so jo začrtali veliki Kapadočani: Bazilj Veliki, Gregor Nacijanški in Gregor iz Nise. Posebno pa so razvili razlikovanje med troedinega Božjega bistva in Božjih energij, ki iz njega izhajajo. Če nam je Božje bistvo nedostopno in nas presega, izražajo Božje energije njegovo delovanje v svetu, so božje razodevanje in podarjanje stvarem. Vir in srednik teh energij je Sveti Duh. Vsaka Božja energija prihaja iz Očeta, je dana Sinu v Svetem Duhu. Po Svetem Duhu Bog deluje v stvarstvu.
V zadnjih stoletjih je bil nauk o svetem Duhu nekako v senci kristologije, nov zagon in razvoj pa je doživel v 20 stol, še posebno v povezavi z 2. vatikanskim koncilom. Ta koncil je še posebej nauk o Cerkvi preoblikoval v luči Svetega Duha. S koncilskim nastopom nauka o Svetem Duhu je povezano tudi ponovno odkritje Cerkve kot skupnosti in sprejemanje karizem v katoliški Cerkvi, kar pomeni tudi ovrednotenje sodelovanja laikov, njihove odgovornosti za svet, človeka in zgodovino.
Filioque: povezava ali kamen spotike?
Izhajanje Svetega Duha je vse do zadnjih desetletji predstavljalo nerazrešljiv vozel med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo. Na koncilu v Carigradu 381 so koncilski očetje poudarili so-bistvenost Svetega Duha z Očetom (DS 150). S tem je poudarjena enakost Oseb na ravni narave, koncilski očetje so priznali Svetemu Duhu čast in spoštovanje, ki sta ga deležna Oče in Sin, niso pa imeli pri tem namena izpostavljati povezave med Sinom in Svetim Duhom. Tu pa se je skozi nadaljnjo teološko izkušnjo Cerkve zalomilo. Glede izhajanja Svetega Duha so se teološki pogledi na Zahodu in Vzhodu razvijali vsak v svojo smer. Na Vzhodu je bila v ospredju Očetova »monarhija« in je skozi ves čas prevladala formula izhajanja Svetega Duha iz Očeta po Sinu.
Na Zahodu pa je Tertulijan že na začetku 3 stol. poudarjal, da Tretja božja oseba izhaja iz Očeta in Sina, pa tudi iz Očeta po Sinu. Sveti Avguštin še ni uporabljal izraza Filioque, vendar pa je zagovarjal njegovo vsebino. Pri tem pa je treba dodati, da je naglašal, da izhaja Sveti Duh »principaliter« iz Očeta. Že koncil v Niceji je poudaril, da »Sveti Duh izhaja po Sinu od Očeta«.
Filioque so na Zahodu začeli vključevati v veroizpoved najprej v Španiji, s čimer so hoteli zavrniti subordinacionizem, ki je pod vplivom arianizma še vedno ostajal v teh deželah. Čeprav je papež Leon III v sporu med grškimi in latinskimi menihi v Jeruzalemu branil nauk, se je na začetku 9 stol. odločno uprl, da bi še kaj dodali veroizpovedi. Kljub dvema različnima tradicijama v teologiji sta obe Cerkvi ostali med seboj v edinosti. Edinost je obstajala tudi v nauku, saj Zahod ni nikoli zanikal Očetove monarhije. Filioque je bil formalno dodan nicejsko-carigrajski veroizpovedi leta 1014, ko je papež Benedik VIII ugodil pobudi Henrika II. S patriarhom Fotijem je prišlo do zaostritve teh pogledov, kar je tudi vplivalo na razhajanje, ki se je izvršilo tudi na ravni povezanosti med Cerkvami.
O tej problematiki sta razpravljala tudi dva koncila: v Lyonu 1274 in v Firencah 1439, ki sta nekako pripravila pravoslavno delegacijo, da je priznala Filioque, vendar njihove cerkvene skupnosti niso tega sprejele. Tako še v tem stoletju nekateri teologi postavljajo dodatek Filioque za dogmatično oviro za edinost obeh Cerkva, po drugi pa priznavajo pomen latinskega dodatka, vendar ne na ravni prvotne dogmatične formulacije iz Niceje in Carigrada. Ruski teolog Bulgakov je se v svojem stališču naslonil na cerkvenega zgodovinarja Bolotova in poudarja, da ne vidi v Filioque nikakršne nepremostljive ovire za ponovno vzpostavitev edinosti razdeljene Cerkve. Gre v bistvu za dopolnjevanje dveh pogledov, pri katerem je treba priznati prednost izhajanju iz Očeta, kar poudarja tudi veroizpoved. Tudi veliki učitelj vzhodne Cerkve Gregor Palamas pravi, da Sveti Duh glede na svoj temeljni obstoj izhaja »samo« iz Očeta, njegove energije pa izhajajo iz Očeta po Sinu ali tudi od Očeta in Sina.(M. A. Orphanos, La procession du Saint-Esprit, 38 sl.) Protestantski teolog Moltmann pravi, da Filioque ne prispeva nič novega k trditvi o izhajanju Duha iz Očeta in da v bistvu sploh ni potreben. (J. Moltmann, Der Geist des Lebens, 321.)
Congar pravi, da moramo pri vsem tem težiti k edinosti vere dveh delov iste krščanske družine in priznavati zakonito različnosti dveh dogmatičnih izrazov iste skrivnosti. Lahko bi Vzhodna Cerkev zahtevala od Zahodne, da bi bil Filioque v veroizpovedi neobvezen, Vzhodna Cerkev pa naj bi priznala nepretrgano občestvo dogmatične vere z Zahodom, ki ni bilo prizadeto z dodatkom omenjenega obrazca. (Y. Congar, Credo nello Spirito Santo, zv. 1, 8.)
Kristus je prisoten v Svetem Duhu
V zadnjem času prihaja tudi v Zahodni Cerkvi vedno bolj do izraza Jezusova povezanost s Svetim Duhom. Trinitarično obzorje sodobne teologije še bolj poudarja, da je vse Jezusovo življenje od učlovečenja naprej povezano in prežeto z razodevanjem Svetega Duha. Čudež njegovega spočetja je razumljiv samo v moči Svetega Duha (Lk 1,35). Sveti Duh je navdihoval ljudi, da so prepoznali v Jezusu obljubljenega Mesija, maziljenega s Svetim Duhom: Elizabeto, starčka Simeona, prerokinjo Ano…. Tudi Janez Krstnik je pri krstu prepoznal v njem obljubljenega Mesija, ki mu pripravlja pot krščevanja v Svetem Duhu (Lk 3,16). To nalogo je mogel uresničiti v moče Svetega Duha, ki ga je prejel že v Materinem telesu.
Janezovo pričevanje je dobilo potrdilo v Božjem pričevanju, ki se je razkrilo pri krstu. Oče s svojo besedo, Sveti Duh pa s svojo navzočnostjo potrjujeta Jezusovo mesijansko poslanstvo in Božje sinovstvo. Jezus je bil tako poklican in potrjen za pričakovanega Mesija, ki bo prišel ob koncu časov, nad katerim bo počival Božji Duh (Iz 61,1). Prav v počivanju Svetega Duha je temelj posebnega in enkratnega odnosa, ki ga je imel Jezus do Boga kot Očeta. V svetem Duhu se zaveda, da je »ljubljeni Sin.» (C. Sorč, Sveti Duh. Polnost življenja in ljubezni, 38.) V moči Svetega Duha je Jezus izganjal hude duhove, ozdravljal bolne, sprejemal grešnike in prinašal ubogim Božje kraljestvo. Sveti Duh ga je vodil v puščavo, v duhovni boj in prekalitev.
Po navdihu Svetega Duha se je Jezus podal v javno delovanje. Še posebej nastopni govor in srečanje z domačini v nazareški shodnici razkriva njegovo prežetost in maziljenje s Svetim Duhom, v moči katerega je napovedal svoje odrešenjsko delo: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid«(Lk 4, 18; Iz 61,1-2).
V polnosti se je delovanje Svetega Duha razodelo v Jezusu in po njem: Sveti Gregor Nazianški pravi: Kristus se rodi in Duh mu je predhoden, Kristus je krščen in Duh ga razglasi, Kristus je postavljen v preizkušnjo in Duh ga vodi v Galilejo, Jezus dela čudeže in Duh ga spremlja, Jezus gre v nebesa in Duh ga nasledi.
Svetega Duha razkriva tudi v srečanju z Nikodemom, Samarijanko, udeležencem šotorskega praznika. Svojim učencem govori o njem v povezavi z molitvijo in s pričevanjem, ki naj ga dajejo. Njegovo poslanstvo je bilo razkrinkati in onemogočiti delovanje hudobnega duha v svetu in vzpostaviti Božje kraljestvo v tistih, ki verujejo vanj.
Vse Jezusovo življenje je bilo prežeto s Svetim Duhom, v njem je čutil toplino in moč Očeta, v njem mu je mogel biti popolnoma poslušen in zvest, v njegovi moči je sprejel trpljenje in bolečino greha vsega sveta.
Sveti Duh je bil tudi največji dar, ki ga je mogel dati svojim učencem in jim naročil, da morajo zanj neprestano moliti. Jezus se je tudi razveselil v Svetem Duhu (Lk 10,21), kar priča za uspešnost njegovega odrešenjskega delovanja. Ob tej priliki se mu je razkrila notranja vez z očetom v Svetem Duhu (Lk 10,22). Vsa silna moč Svetega Duha je prišla do izraza pri obuditvi Kristusa mrtvih. H.U. von Balthasar poudarja, da je vstajenje Sina tudi razodetje Svetega Duha. Sveti Peter pravi, da je bil Kristus po telesu izročen smrti, po Duhu pa je bil oživljen (1 Pt 3,18), v moči Svetega Duha je Oče obudil Jezusa (2 Kor 13,4), zato je Sveti Duh Duh Očeta, ki je obudil Jezusa od mrtvih (Rim 8,11).
Sveti Duh ima svojo vlogo tudi v Jezusovi smrti. Če je v smrti nastopila ločitev med Očetom in Sinom, ki se kaže v zapuščenosti Sina in zapustitvi s strani Očeta, je ostal Sveti Duh tista vez, v kateri je Oče zopet postavil življenjsko občestvo. (C. Sorč, Sveti Duh. Polnost življenja in ljubezni, 19.) Sveti Duh je tista živa vez, ki sklepa krog trinitaričnega življenja, on je poosebljeni odnos med Očetom in Sinom.
Kristusova smrt je zarezala globoko v odnose med Božjimi osebami. V tej smrti, v kateri je Sin najvišja žrtev, je Sveti Duh ljubezen, v moči katere je bila izvršena ta daritev. Sveti Duh omogoča trpljenje v Bogu, ki je trpljenje zaradi prekipevajoče ljubezni.
Pri tem je treba poudariti, da Sveti Duh ni trpel na isti način kot učlovečeni Sin, kajti on je moč, v kateri more Kristus trpeti. Gre za nekakšne »porodne bolečine« pred novim rojstvom, v njegovi moči je mogel Kristus spremeniti svojo smrt v dar »za mnoge«.
Bruno Forte je še posebno pozoren, da je Sin prejel Svetega Duha od Očeta, mu ga tudi po opravljenem delu ter poslanstvu vrača (prim. Jn 19,30), da nič ne ohrani zase, ampak je povsem odprt, da daje vse in da je pripravljen tudi sprejeti vse. Kri in voda sta dokaz in izraz njegove popolne izpraznjenosti. Zato je mogel pri vstajenju sprejeti največji dar poveličanega življenja od Očeta in ima pravico to dar podarjati naprej. Po vstajenju je Sveti Duh Kristusov dar.
Tako je postal v Kristusu Duh popolnoma zmagovit. Tudi pri vstajenju je Oče s Svetim Duhom obudil Kristusa, ki je po binkoštih postal izvir nove oblike njegovega delovanja. Po pričevanju apostola Petra je Bog obudil Kristusa (Apd 2,24), kar pomeni, da je vstajenje delo Očeta, ki je sprejel Kristusov dar, njegovo izročitev in mu na nov način podaril Svetega Duha. (S. N. Bulgakov, Agnec Božij, 386.)
Pismo Rimljanom pravi: »po Duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. To je Jezus Kristus, naš Gospod«(Rim 1, 4). Kakor je Kristus v Svetem Duhu živel in izpolnil svoje izničenje v daru za človeštvo, tako ga je Sveti Duh poveličal tudi v vsej njegovi človeškosti (Flp 2,9).
Z vidika velikonočne skrivnosti je tudi prva Cerkev premislila delovanje Svetega Duha v zgodovini, v družbi in v stvarjenju. Po binkoštih v času Cerkve dela Sveti Duh prisotnega Kristusa in je z njim neločljivo povezan. Po delovanju Svetega Duha sta Jezusova oseba in njeno delovanje, predvsem pa njegova smrt in vstajenje prisotni v življenju posameznikov in Cerkve.
Z učlovečenjem Sina ni Oče nič manj navzoč v svojem stvarstvu, tako tudi s svojim »odhodom« in »poslanjem« Svetega Duha ni Božji Sin nič manj navzoč v svetu, njegova navzočnost je zagotovljena do konca sveta. (C. Sorč, Sveti Duh. Polnost življenja in ljubezni, 23.) V poslovilnem govoru je Jezus poudaril, da bo Sveti Duh jemal iz njegovega zaklada in ljudem oznanjal (Jn 16,14). On bo tudi razodeval Kristusovo resnico, saj ni mogoče razumeti Kristusovega odrešenjskega poslanstva samo od zunaj, ampak tudi navznoter, v skupnem Duhu, v katerem je mogoče prisluhniti njegovi resnici.
Izpranjenje od sebe ali kenoza Svetega Duha
V zadnjem času prihaja zelo v ospredje poudarek izničenja ali kenoze Svetega Duha. Življenje in delovanje Svetega Duha je namreč služba, posredovanje, omogočanje življenja in ljubezni drugih ter popolna neposrednost odnosa v Sveti Trojici, Očeta, ki rojeva in Sina ki je rojen. V Svetem Duhu more Oče reči: Ti si moj Sin, danes sem te rodil (Ps 2,7). Sveti Duh je dih Sina, ki je obrnjen k Očetu (Jn 1,1) in ki vedno kliče Abba-Oče.
Izničenje Svetega Duha je v tem, da Sveti Duh nima svoje besede, on ne pravi jaz. Sveti Duh pa je prav v tej razpoložljivosti in ponižnosti največja Božja rodovitnost, nobena Oseba ne more izhajati iz sebe in sprejeti Drugo brez njega. Vedno ostaja zadaj, prikrit in omogoča druge Osebe. On je tisti, ki služi drugim, služi skupnosti in omogoča ljubezensko podarjanje med Očetom in Sinom. On je vez, povezava, ki ima svojo osebnostno vsebino prav v tej vlogi, v vezi popolne prosojnosti med Osebama, on je skupni Prijatelj, Ljubezen med Ljubiteljem in Ljubljenim.
Sveti Duh vabi ljudi k svetosti, vendar ne po svoji podobi, ampak po podobi Sina, on prebiva v nas, vendar ne, da bi nadomestil naš jaz in našega duha. Z njim smo tako bolj to, kar smo. On ostane tiho prisoten tudi v tistih, ki ga zavračajo, on je odpuščanje, saj je to prvi velikonočni dar: Prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani (Jn 20,23). V odpuščanju Bog daje izgubljeni temelj človeku.
Sveti Duh je torej vedno v povezavi s Kristusom, vse prejema od njega (Jn 16,13-15). Tudi ne želi slaviti sebe, ampak poveličane Jezusa. Ob drugem Kristusovem prihodu bo Sveti Duh sij luči, ki bo razsvetljevala obraz Kristusa in svetnikov.
Sveti Duh v življenju Cerkve
Drugi vatikanski koncil je v Dogmatični konstituciji o Cerkvi predstavil veliko eklezioloških dejstev v pneumatološki luči. Tu je še posebej pomemben pogled na Svetega Duha kotna dušo Kristusovega skrivnostnega telesa, kot življenjsko in zedinjevalno počelo Cerkve (C 4). Po delovanju Svetega Duha se je na temelju nove Kristusove prisotnosti začela rojevati Cerkev, novo Kristusovo skrivnostno telo- njegovo prebivanje v ljudeh. V Njej Sveti Duh obnavlja, kar je Kristus nekoč izvršil in se nam v njegovi moči približuje ter ponavzočuje. Sveti Duh je tako živi spomin na Kristusa.
Po Svetem Duhu smo ljudje povezani kot Kristusovi bratje in sestre ter otroci nebeškega Očeta. - Sveti Duh ustvarja občestvo, v katerem more postati Kristus navzoč.
Sveti Duh ohranja resnico in zvestobo Cerkve ter uresničuje njeno pripadnost Kristusu. Cerkev ni več prikazana le kot Kristusovo telo, ampak predvsem v povezavi Kristusovega maziljenja s Svetim Duhom.
Kolikor Cerkev v moči Svetega Duha omogoča Kristusovo poveličano prisotnost v svetu, je tempelj Svetega Duha, prostor povezave z Bogom. V moči Svetega Duha je Kristusova »nevesta«, njegova draga sogovornica, kraj njegove posebne ljubezni, Kristusovo »telo«, ki od znotraj izžareva njegovo slavo in jo predstavlja v popolni obliki (Ef 4,13). V dogmatični konstituciji o Cerkvi je močno poudarjeno, da je po Svetem Duhu vstali Kristus napravil Cerkev, »za vesoljni zakrament odrešenja« (C 1). Cerkev tako postane vseobsegajoče znamenje odrešenja v svetu.
Cerkev ima svojo pojavno in objektivno podobo, ki jo predstavlja zlasti Kristusova oseba, prav tako pa ima tudi svojo notranjo podobo, ki je v moči Svetega Duha. Od Očeta zaupano poslanstvo se tako udejanja pod dvema dopolnjujočima se oblikama, ki sta seveda neločljivi med seboj. V tem smislu je Cerkev zakrament vseh zakramentov, trajna prisotnost Kristusa v moči Svetega Duha. Po eni strani je okrepljena z Božjim bivanjem, po drugi strani pa je njena vloga povezovanje božjega in človeškega.
Sveti Duh tudi pomaga cerkvenemu učiteljstvu uresničevati svojo službo v pravem duhu, on tudi posvečuje posameznike in celoto Cerkve.
V liturgiji prihaja do globljega upoštevanja delovanja Svetega Duha, to se kaže še posebej v obredniku birme, svete pokore in bolniškega maziljenja, v evharističnih molitvah pa je prišla bolj v ospredje epikleza, kar daje temelj novemu in bolj celovitemu razmišljanju o evharistiji. Znotraj cerkvene skupnosti se odvija odkrivanje mnogih karizem in darov, tako pri laikih, kakor pri duhovnikih. V svojem skupnostnem pogledu se Cerkev zaveda, da ima polnost Svetega Duha samo v skupnosti darov, ki jih Sveti Duh deli vsem njenim članom. S tem prihaja tudi do poglobljenega in bolj celovitega razumevanja cerkvenih služb in služenja.
Vsi ti poudarki odkrivajo novo podobo Cerkve kot skupnosti, communio, kar še posebno razkriva trinitarični pogled. Tako pa se odkriva tudi boleča rana needinosti med kristjani. Eden izmed ciljev koncila je bila vzpostavitev čim večje edinosti med kristjani.
Na poti k Očetu
Na temelju pneumatološkega obrata je koncil odprl v katoliški Cerkvi nova pota trinitarične ekleziologije. Vse stvarstvo in zgodovina odrešenja izvirata iz Očetovega odrešenjskega načrta ter iz Sinu lastne poslanosti in navzočnosti svetega Duha. Tako je Cerkev naravnana na ponovno in dokončno združitev z Očetom, ki jo uresničujeta Sin in Sveti Duh. Koncil pravi: »Vesoljna Cerkev stopa pred nas kot 'ljudstvo zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha'«(C 4).
V Svetem Duhu se zaključuje odrešenjska zgodovina in se začenja pot zveličanja. Če je najprej Oče prišel na svet po Sinu in se naselil po Svetem Duhu, se poveličanje odvija ravno obratno, v moči Svetega Duha, po Sinu prihaja vse k Očetu. Česar se dotakne Sveti Duh, je zaznamovano in usmerjeno k poveličanju, k neminljivosti, on očiščuje za nesmrtnost in vodi ljudi v Božje območje. Sveti Duh omogoča, da se pot odrešenja in poveličanja uresničuje po meri človeka.
Zato je velika in pomembna naloga sodobne krščanske duhovnosti, da odkrije bogato delovanje Svetega Duha in jo vključi v svojo temeljno zasnovo. Tako postaja človeštvo vedno bolj podobno nevesti, Cerkvi, ki v vsem ljubezenskem hrepenenju pričakuje in sprejema Kristusa, ki prihaja.
Poveličanje, uresničena bogočloveškost
Kakor je Kristus središče in merilo vsega ustvarjenega, tako je tudi Cerkev srce in prostor pobožanstvenja človeštva, kot bi rekel Bulgakov. Sveti Duh ustvarja velikonočno in praznično držo, je ljubezen, ki je šla preko trpljenja in groba. Kristjan najde v moči Svetega Duha tudi v največji temi moč za upanje in izhod.
Kristusova poveličana žrtev živi v Svetem Duhu in samo tako je lahko celovito sprejeta v Cerkvi. Cerkev živi s Kristusovim darovanjskim življenjem v moči Svetega Duha. Cerkev je Kristusova poveličana človeškost, njegovo telo v moči Svetega Duha, ona je Sveti Duh, ki deluje v človeštvu.
Duhovno življenje je tako umetnost, kako se dati na razpolago Svetemu Duhu in z njim sodelovati. Krščansko življenje pozna tudi zelo strogo askezo, ki pa ni v mučenju in strogo stopnjo samo-obvladanja, ampak v odprtosti za sodelovanje s Svetim Duhom in za tisto ljubečo ponižnost, ki razpoloži človeka, da more Bog v njem delovati (1 Pt 5,5). S Cerkvijo se odvija pocerkvenjenje človeštva in zgodovine v Kristusovo telo. V Cerkvi deluje Sveti Duh, v katerem moremo klicati Boga za Očeta in odkrivati Kristusovo skrivnostno prisotnost. Po Svetem Duhu deluje Bog Oče in navdihuje človeštvo, da moremo v vsej sinovski poslušnosti izpolniti njegovo voljo.
Duhovna razsežnost Cerkve prehaja tako še na druga področja in ima tudi socialni, zgodovinski in celo kozmični pomen. Vsa ta področja življenja postajajo odprta za Božjo voljo in besedo, ki se udejanja v moči Svetega Duha. Tako kot v Kristusu se v njej odvija neprestan napor za povezavo božjega in človeškega, vsa stvarnost je odprta za njen večni temelj, obenem pa ohranja svojo ustvarjeno naravo in njene značilnosti. Še posebno prihaja to do izraza v delitvi zakramentov, ki so »koncentracija« pobožanstvenja in bogočloveškosti v svetu.
V Cerkvi postaja vsak človek še globlje povezan z vsem ustvarjenim življenjem v notranjosti vesoljne Božje ljubezni, ki deluje v njem in udejanja svoje izpolnjenje in poveličanje. To so meje Cerkve, tu so vključeni živi in mrtvi, angeli in svet, pa tudi tisti, ki se še niso rodili.
Višek vsega tega je lepota, odkritje izpolnjenosti. Tam, kjer je v zadnjih časih gospodovala grdoba, perverznost, neresnična lepota, se v območju svetega Duha poraja izpolnjenost in prežetost vsega tistega, kar je resnično, kar je udejanjeno na sebi odgovarjajoči način.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Alja Mustar
OdgovoriIzbrišiJANEZ PAVEL II
V ZNAMENJU SVETE TROJICE
Ko je prišla za Jezusa ura, da zapusti svet, je napovedal drugega odrešenika. Duha resnice Jezus imenuje Parakleta kar pomeni tolažnik. Pravi, da je to drugi tolažnik, ker on sam je prvi tolažnik. Sveti Duh prihaja z njim in po njem, da po Cerkvi v svetu nadaljuje delo veselega oznanila o odrešenju. Sveti Duh bo poskrbel, da bo v Cerkvi vedno ostala prav ista resnica, katero so apostoli sprejeli od svojega Učenika. Da bodo lahko predajali veselo oznanilo, bodo apostoli na prav poseben način pridruženi Svetemu Duhu. Če je Jezus Kristus sam najvišje in najpopolnejšo razodetje Boga človeštvu, pa pričevanje Duha navdihuje, jamči in potrjuje njega zvesto predajanje naprej v apostolskem oznanjevanju in apostolskih spisih, medtem ko je s pričevanjem apostolov poskrbljeno za človeški izraz tega razodetja v Cerkvi in zgodovini človeštva. Med Svetim Duhom in Kristusom je v uresničevanju odrešenja globoka notranja zveza, po kateri Sveti Duh v človekovi zgodovini deluje kot drugi tolažnik, ki trajno zagotavlja izročanje in izžarevanje veselega oznanila.
Ko Jezus govori o Duhu-Tolažniku, ponovno uporablja osebni zaimek »on« in obenem pri svojem poslovilnem govoru razkriva vezi, ki medsebojno zedinjajo Očeta, Sina in Tolažnika. Tako torej Duh izhaja iz Očeta in Oče daje Duha. Oče pošilja Duha v Sinovem imenu, Duh pričuje o Sinu. Tako Oče v moči svojega očetovstva pošilja Svetega Duha kakor je poslal Sina. V velikonočnem poslovilnem govoru pridemo do vrhunca razodetja Trojice. Ta poslovilni govor moramo brati kot posebni pripravo na ta trinitarični obrazec, s katerim se izraža odrešenjsko-oživljajoča moč zakramenta, katerega učinek je, da je človek deležen življenja troedinega Boga, ker da človeku kot nadnaravni dar posvečujočo milost. V svojem najglobljem notranjem življenju je Bog »ljubezen«, bistvena ljubezen, skupna trem božjim osebam; Sveti Duhu je osebnostna ljubezen kot Duh Očeta in Sina. Lahko rečemo, da je v Svetem Duhu notranje življenje troedinega Boga popoln dar, medsebojno izmenjavanje ljubezni med božjimi osebami in da po Svetem Duhu Bog eksistira na način daru. On je Oseba-ljubezen, Oseba-dar. To nam glede pojma osebe v Bogu kaže na nedoumljivo bogastvo resničnosti in njegovo neizrekljivo globino, ki ju moremo spoznati samo na osnovi razodetja. Obenem pa je Sveti Duh kot tisti, ki je z Očetom in Sinom v božanstvu enega bistva ljubezni in dar.
Odrešenje, ki ga je Sin izvršil v okviru zemeljske zgodovine človeka je hkrati z vso svojo odrešenjsko močjo izročeno Svetemu Duhu. V okviru prve Mojzesove knjige vsekakor lahko vidimo v stvarjenju človeka prvi začetek samopodaritve Boga, kolikor stvarjenje človeku daje, da je po božji podobi in sličnosti. Zdi se, da moramo tudi besede, ki jih je Jezus izgovoril v svojem poslovilnem govoru, brati v povezavi s tem tako daljnim, vendar temeljitim začetkom, ki ga poznamo iz prve Mojzesove knjige. Kristusov odhod, izvršen s križem, ima odrešenjsko moč, to pa pomeni tudi novo navzočnost božjega Duha v stvarstvu: nov začetek samopodaritve, samopriobčenja Boga človeku v Svetem Duhu. Sveti Duh je Očetov Duh, kakor pričujejo besede v poslovilnem govoru v dvorani zadnje večerje. S poslanjem tega Duha se dopolnjuje tisto, po čemer stvarstvo nestrpno hrepeni. Kristus bo namreč svoj odrešenjski odhod zaznamoval s slavo vstajenja in povišanja na Očetovo desnico.
Alja Mustar
OdgovoriIzbrišiSVETI DUH IN SVETOST
Želja po svetosti ni asketsko odpovedovanje vsakemu užitku, ampak le spontan izraz globokega hrepenenja po tem, da bi ugajal Jezusu, ženinu svoje duše. Če se stvarem, ki žalostijo Svetega Duha, odpoveduješ zaradi odpovedi, prej ali slej padeš, in te srce obsoja. Duhovno gledano je srce takega človeka suho kot puščava in ne obrodi sadu. Če pa se odpoveš grešnega načina življenja zaradi nedoumljivo večjega užitka, ki ga izkusiš v Bogu, enostavno narediš dobro kupčijo! Zato je neizmerno potrebno za naše izkustvo, ko nam sveti duh razodene le delček ljubezni, slave in moči Boga, Stvarnika vsega.
Gregor Majcen
OdgovoriIzbrišiSvet duh po besedi in delovanju navzoč in deluje pri sveti maši!
Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da se tebi, sveti Oče, vedno in povsod zahvaljujemo po tvojem ljubljenem Sinu Jezusu Kristusu, tvoji Besedi, po kateri si vse ustvaril. Njega si poslal, da bi nas osvobodil in odrešil. Postal je človek po Svetem Duhu in se rodil iz Device Marije. Da bi spolnil tvojo voljo in ti pridobil sveto ljudstvo, je v trpljenju razpel roke na križu, premagal smrt in razodel zmagoslavno vstajenje
-Spremenjenje
Resnično si svet, Gospod, naš Bog, vir vse svetosti. Zato posveti, prosimo, po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Ponižno te prosimo, naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno.
Sveti duh je posvečevalec po besedah njegovega namestnika duhovnika. Ko duhovnik izreče zgoraj navedene besede po svetem duhu postane resnična kri in telo JK. Kar uporabljamo pri sv. Maši nekvašen kruh in vino so samo pritike po tem ko zaužijemo kruh v zakramentu evharistije. Zakrament je vidno znamenje nevidne božje milosti, ki deluje po usmiljenju do nas grešnikov sam po sebi. Sv. Duh posvečevalec posvečuje. Duhovnike po škofovih rokah, diakone, škofe, birmance. Slednji smo dobili darove Sv. Duha pa jih vse prevečkrat ne znamo obuditi, čeprav so bili z njimi obdarjeni pri Sv. Birmi. Zakrament Sv. Zakona si podelita zakonca sama tako lahko rečemo, da Sv. Duh posvečuje po možu ženo in po ženi moža in kasneje tako celo družino, duhovnik je tukaj samo priča Cerkve in podeli blagoslov, ki pa je neposredno tudi povezan s Sv. Duhom. Tako lahko rečem, da je delovanje Sv. Duha njegova navzočnost živ dokaz, da Cerkev vodi Sv. Duh saj toliko let toliko viharjev, slabih voditeljev, zablod in nemoralnega življenja nebi mogla nikakor preživeti in kljub temu rasti in se krepiti ne glede na njeno zgodovino. Zaključil bi samo na kratko: »Cerkev je sveta in grešna«! sveta je zato, ker jo vodi Sv. Duh grešna pa zato, ker smo v njej grešni ljudje.
se nadaljuje
OdgovoriIzbrišiSveti duh človekovo srce napolni z ljubeznijo, ki združuje in krepi. Nato pride nasprotni duh, ki skuša to ljubezen s semeni jeze, sovraštva, nenaklonjenosti itd. razdružiti in oslabiti. Vzrok za mnogo razprtij v današnjih družinah in družbi je delovanje hudega duha. Sveti Duh srca napolnjuje z mirom, ki ga bo satan takoj skušal odgnati, zato bo poslal številne razloge iz sveta ali iz mesa. ¨Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.¨( Jn 10,10)
Kadar torej človek opazi, da ga hudič vabi v svojo past, ni dovolj le kesanje in obžalovanje, ampak mora satanu zapovedati, naj izgine iz njegovega duhovnega življenja. Vsak kristjan ima moč, da moli za osvoboditev od hudiča. Klicanje Svetega Duha prežene hudiča.
Povezano s prejšnjim
OdgovoriIzbrišiSaška Omeragič
ŽIVLJENJE V SVETEM DUHU JE BOJ PROTI SATANU
IN NJEGOVEMU KRALJESTVU
p. James Manjackal
Obstajata dve kraljestvi: Božje kraljestvo in satanovo kraljestvo. Obstajata dve moči: moč Svetega Duha in satanova moč. Moč Svetega Duha razodeva Jezus in je v Cerkvi vidna po molitvah in zakramentih. Satanova moč je prikrita (okultna) in nenehno deluje proti Jezusu in njegovi Cerkvi. Zatorej mora biti kristjan vedno v Svetem Duhu in v sebi ne sme nositi nobenega drugega duha. ¨Ljubi ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet. Božjega duha spoznavate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; nobenm duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista, o katerem ste slišali, da pride, zdaj pa je že v svetu¨. ( 1 Jn 4, 1-3)
Glavna naloga Svetega Duha je ljudi voditi k Jezusu in njegovemu kraljestvu. Satan, sovražnik, zagotovo ne mara ljudi, ki hodijo za Jezusom v Božje kraljestvo. Ko je vernik krščen v Svetem Duhu in se prepusti njegovemu vodstvu, k njemu pristopi satan ter ga z različnimi skušnjavami in trpljenji skuša speljati proč od Božjega kraljestva, uničiti skuša semena Svetega Duha ( sadove, darove in karizme). Vemo, da je potem, koje bil Jezus Krščen v reki Jordan, k njemu pristopil satan in ga začel skušati. V priliki o sejalcu Jezus pove, da bo prišel satan in izrul besedo, vsejano v srca. Satan noče da bi ljudi vodil Sveti Duh. Kogar vodi Sveti Duh, je Božji otrok, zato mora biti človek vedno na preži pred hudičevim delovanjem.
Petra Emeršič,
OdgovoriIzbrišiPeter Hofrichter- Izvor Svetega Duha
Filioque- vstavek v nicejsko – carigrajsko izpoved
V pričakovanju, da bi bilo katolištvo enotno, se je pripravil tekst za skupno razlago papeža in patriarhov o vprašanju filioque. Vendar visoka pričakovanja niso bila izpolnjena.
Janez Pavel II. Je 29.7.1995 pripravil enostransko razlago o izvoru Svetega Duha.
Dodajanje Filioque je primerno v tem primeru, ko Sveti duh ne izhaja zgolj iz Očeta, ampak ima izvor tudi v Sinu – kot rečemo v veroizpovedi: »..ki izhaja iz Očeta in Sina…«.
Filioque je bil in bo glavni vir razlikovanja med vzhodom in zahodom; teologi na obeh straneh delajo na tem, da bi bila njihova razlaga o izvoru Svetega Duha zmeraj stabilna in utemeljena.
Tamara Sep
OdgovoriIzbrišiO Svetem Duhu
Sveti Duh se največkrat pojavlja v Svetem Pismu. Deluje na različne načine: Jezusovim učencem da dar za govorjenje v različnih jezikih. Jezus s pomočjo Svetega Duha dela čudeže,...tudi mi smo prejeli Svetega Duha pri zakramentu Svete Birme. Ko prejmemo različne darove od Svetega Duha, lahko začnemo pravilno razumeti Sveto Pismo, pomagati ubogim. Sveti Duh začne delovati šele, ko postanemo resni kristjani. Sveti duh je ena od Božjih oseb (Sveta Trojica), in je pomagal pri ustvarjanju Očeta in Sina. Tudi preroki si govorili s pomočjo Svetega Duha, da so lahko karali neubogljivo ljudstvo, ker je grešilo. Sveti duh je bil prisoten tudi pri sodnikih, in nekaterih kraljih, ki so bili poslušni Gospodu. Tudi ljudje lahko prejmejo vsi pričujoči za Jezusa in ne samo Judje. Tudi različni duhovniki so govorili v imenu Svetega Duha, in ne kar sami od sebe, ker si po vsej verjetnosti ne bi upali (lahko bi jih napadlo jezno ljudstvo).
Mojca Zorko
OdgovoriIzbrišiJOSEPH RATZINGER, UVOD V KRŠČANSTVO
Tretji del apostolske vere ne kaže v prvi vrsti na Svetega Duha, kot tretjo osebo v Bogu, temveč na Svetega Duha, kot na božji dar, podeljen v zgodovini v občestvu tistih, ki verujejo v Kristusa.
O Svetem Duhu kot o moči, po kateri poveličani Gospod ostaja navzoč sredi zgodovine in novega sveta.
Na ta način pa je izgubil svoje mesto tudi nauk o Svetem Duhu, kolikor ni še naprej bedno životaril v goli vzpobudnosti, ga je vsrkalo vase splošna spekulacija o Trojici in je bil s tem praktično brez funkcije za krščansko zavest.
Nauk o Cerkvi mora imeti svoje izhodišče v nauku o Svetem Duhu in njegovih darovih.
Kristus ostane navzoč po Svetem Duhu z njegovo odprtostjo, širino in svobodo, ki sicer nikakor ne izključuje instucionalnost, vendar pa omejuje njene zahteve.
Tudi sklepne besede apostolske vere, se pravi verovanje v vstajenje mesa in večno življenje, moramo razumeti kot razvitje vere v Svetega Duha in v njegovo preoblikujočo moč, ki so njeni končni učinki.
Sandra Lorbek,1vsp
OdgovoriIzbrišiRatzinger:POKLICANI V OBČESTVO –DANAŠNJI POGLED NA CERKEV
Svet Duh je duša Cerkve. Sveti Duh,Duh resnice,vodi Kristusovo Cerkev » v vso
resnico«. In Cerkev,Kristusova nevesta moli: »O ti luč blažena,daj razsvetli srca vsa
zvestih vernikov. Sveti Duh in evharistija ustvarjata živo občestvo Cerkve. Sveti Duh
prebiva v svetih. Ljubezen do Cerkve je merilo karizmatičnosti. »Toliko ima kdo
Svetega Duha, kolikor ljubi Cerkev.« Ogenj simbolizira preoblikujočo moč Svetega
Duha. Krščansko duhovno izročilo je ohranilo ta simbolizem ognja kot enega
najizrazitejših za delovanje Svetega Duha. Janez od Križa označuje Svetega Duha
kot »živi plamen ljubezni.«Sedmero plamenov pomeni sedmero darov Svetega Duha.
Jezus napoveduje izlitje Svetega Duha:« Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije,
kdor v mene veruje.« Pomembno je upoštevati, da je Kristus po Svetem Duhu sam
sebe dal Bogu v brezmadežno daritev. Sveti Duh, stvarnik življenja, prihaja kot
nebeški ogenj na vse stvari, da jih posveti. Pri evharistični daritvi je epikleza
bistvenega pomena. Moč Svetega Duha spremeni ne samo kruh in vino,ampak tudi
zbrane vernike.
Nina Mittendorfer
OdgovoriIzbrišiSVETI DUH V NOVI ZAVEZI
Sveti Duh je neviden, vendar ga spoznavamo po njegovem delovanju, ko nam razkriva Besedo in ko deluje v Cerkvi
Bog Mariji pove, da ji bo poslal sina preko Svetega Duha. S tem, ko Oče pošlje svojega Sina, pošlje tudi svojega Duha, ki nas zedinja s Kristusom v veri, da moremo kot posinovljeni otroci klicati Boga "Oče". Sveti Duh iz Marije napravi mater "celotnega Kristusa", to se pravi mater Jezusa Glave in Cerkve, njegovega Telesa. Marija je navzoča med dvanajsterimi na binkoštni dan, ko Duh začenja "poslednje čase" z nastopom Cerkve.
Duh napolni Janeza Krstnika, zadnjega preroka stare zaveze, ki je po njegovem delovanju poslan, da "pripravi za Gospoda dovzetno ljudstvo" in oznani prihod Kristusa, Božjega Sina: tistega, na kogar je videl prihajati Duha in ostati nad njim, tistega, "ki krščuje v Svetem Duhu".
Štirje evangelisti nam predstavijo Jezusa kot človeka, ki je vse svoje življenje živel v moči Božjega Duha. Luka nam npr. pripoveduje, da je bil Jezus spočet v moči Svetega Duha. Pri njegovem krstu se je prikazal Duh v podobi goloba in dal Jezusu Božjo moč za vse, kar ga je čakalo.
Jezus je napovedal svojim učencem, da bodo tudi oni kmalu lahko prejeli Duha in živeli v Božji moči.
V Janezovem poročilu o zadnji večerji, vidimo najbolj izrecni Jezusov nauk o prihodu Svetega Duha. Jezus je povedal učencem, da jih bo kmalu zapustil, vendar jim bosta z Očetom poslala Svetega Duha, ki bo vedno z njimi – kot so upali starozavezni preroki. Duh jih bo uporabil, da bo nadaljeval in razširil delo, ki ga je začel Jezus.
Po Jezusovem vnebohodu so učenci čakali v Jeruzalemu, kot jim je bil naročil. Približno deset dni po vnebohodu je bil judovski binkoštni praznik. Praznovali so konec žetve ječmena; bil je čas vesela in zahvale. Jeruzalem je bil poln romarjev.
Na dan praznika je Jezusove učence napolnila moč Svetega Duha. Dobili so sposobnost, da oznanjajo blagovest o Jezusu v mnogih različnih jezikih romarjev, ki so jih poslušali.
Alja Mustar
OdgovoriIzbrišiCIRIL SORČ O SVETEM DUHU IN
II VATIKANSKI KONCIL
II Vatikanski koncil je pomenil tudi obrnitev in življenjsko oblikovanje po Kristusu na osebni in občestveni ravni. Koncil je prinesel pomemben duhovni in pnevmatološki polet v katoliški Cerkvi. Zopet je bolj izrazito zaznaven Božji Duh po zaslugi molitve in poslušanja Božje besede kakor tudi v pozornosti na znamenja časa; po zaslugi prejšnjega teološkega dela, ki je bilo izvršeno pred koncilom in med njim; po zaslugi navzočnosti in prispevkov vzhodnih cerkvenih očetov kakor tudi po zaslugi stalnih opozoril in priporočil opazovalcev pravoslavne kakor evangeličanske Cerkve, ki niso umolknili tudi v pokoncilskem času.
Tu je pomembno gledanje na Svetega Duha kot dušo Kristusovega skrivnostnega telesa, kot življenjsko in zedinjevalno počelo Cerkve. Prisotna je misel o Duhu kot tistem, ki zagotavlja resnico in zvestobo ter uresničuje pripadnost Cerkve Kristusu. Cerkev postane tako po Svetem Duhu, ki ga pošlje vstali Kristus, vseobsegajoče znamenje odrešenja v svetu.
Cerkev ima polnost Duha samo v skupnosti darov, ki jih Duh podeljuje vsem udom telesa. Koncil je naglasil, da karizme niso predvsem nekakšna izredna dogajanja, ampak vsakodnevna; ne enolična, ampak mnogovrstna; ne pojavi, ki bi bili omejeni na neki omejeni krog oseb, ampak so razširjeni v vsej Cerkvi. Tako v konstituciji o Cerkvi kakor tudi v odloku o ekumenizmu je Sveti Duh postavljen nad cerkvene službe ter občestvo milosti pred družbeno ureditev Cerkve.
Cerkev namreč ni nikakršen enkrat za vselej izvršen izdelek, ampak jo Bog neprenehoma gradi tako, da privzema vse vernike kot svoje sodelavce. Celotno Božje ljudstvo je v Duhu zbrano in zedinjeno.
Koncil se zaveda, da Sveti Duh napolnjuje ves svet in prenavlja človeštvo. Hkrati pa se zaveda, da morajo Duh »in« učenci, apostoli, verniki pred svetom pričevati za Kristusa. Duh je vedno navzoča dinamika in moč Kristusovega odrešenjskega dela in zato pošilja Cerkev k širjenju evangelija po misijonskem delovanju, da bi privedel vsa ljudstva k edinosti vere in ljubezni v potrpežljivem upanju (ś Cerkev 12.2).
Ker je Sveti Duh po svojem bistvu dar, zagovornik, tolažnik in obljuba, se Cerkev zaveda, da jo na njeni romarski poti, v preizkušnjah in nevarnostih razsvetljuje, vodi in prenavlja Božji Duh. V Duhu se namreč izvršuje povezava in posredovanje med izvorom in dovršitvijo. Zato se koncil zaveda potrebnosti stalnega prenavljanja in epikleze – klicanja Duha – za dejavno pomoč pri uresničevanju edinosti Cerkve in človeštva (prim. C 59).
Špela Jodl
OdgovoriIzbrišiSveti Duh - Marija
Sveti Duh dopolni v Mariji pričakovanja in priprave stare zaveze za Kristusov prihod. Na edinstveni način jo napolni z milostjo in napravi njeno devištvo rodovitno, da rodi učlovečenega Božjega Sina. Iz nje napravi mater "celotnega Kristusa", to se pravi mater Jezusa Glave in Cerkve, njegovega Telesa. Marija je navzoča med dvanajsterimi na binkoštni dan, ko Duh začenja "poslednje čase" z nastopom Cerkve.
Špela Jodl
Binkošti
Beseda binkošti izvira iz grške besede pentekoste, to je petdeseti, namreč petdeseti dan.Binkoštna nedelja, kot že rečeno, spet velja za sklep petdesetdnevnega praznovanja Kristusovega vstajenjskega slavja.
K poveličanemu življenju pri Očetu spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nas poveličani Kristus že sedaj pripravlja deležne notranjega življenja troedinega Boga.
Z vnebohodom je šel Kristus vidno v popolno zunanjo oddaljenost od svojih učencev. Dnevi prikazovanj so bili s tem končani.
Toda prav zanimivo je, da evangelist Luka u a poroča o veselju nad vnebohodom. „Peljal jih je ven, tja proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Med tem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa. Oni pa so padli pred njim na obraz. Nato so se pa v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in poveličevali Boga“(Lk 24, 50-53).
• S tem dovolj jasno pove, da so ob vnebohodu Jezusovi učenci imeli pred očmi vse kaj več kakor ločitev. Saj to v bistvu sploh ni bila ločitev, temveč pritegnitev Jezusa v večjo bližino. Zato je tudi razumljivo, da evangelist Matej‚ namesto vnebohoda navaja kar Jezusovo obljubo: „Vedite pa jaz, sem z vami vse dni do dovršitve sveta“ (Mt 28, 20).
• Pri tem pač misli na novo skrivnostno trajno Kristusovo navzočnost, ki se je začela z vnebohodom.
• Veliko veselje prič Kristusovega vnebohoda je vhod v radost, ki sedaj nič več ne preneha in ki nastane povsod tam, kjer kdo res postane kristjan.
Kristusova fizična navzočnost je prenehala, nastala pa je bogatejša navzočnost na duhovni zakramentalni ravni.
se nadaljuje
OdgovoriIzbrišiTa navzočnost pa se bistveno uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, povišanega na Božjo desnico.
Delovanje Svetega Duha se je posebno pokazalo na binkoštni praznik, ko so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom in začeli pogumno pričevati Jezusu Kristusu in njegovem odrešenjskem delu.
• Tako so v moči Svetega duha zamesili kvas Božje besede v testo človeške zgodovine.
Apostol Peter je zbrani množici oznanil križanega in vstalega Kristusa kot odrešenika sveta. „Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo tri tisoč ljudi“ (Apd 2, 41).
Veliko začudenje je pri ljudeh vzbudil poseben dar (karizma) govorjenja in razumevanja tujih jezikov (glosolalija).
Apostoli so govorili „v tujih jezikih, kakor jim je dal Duh izgovarjati“(Apd 2, 4), in v tej veliki množici ljudi jih je „vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku“(Apd 2, 6).
Ljudje so jim s srcem prisluhnili ker so čutili, da so nagovorjeni v globini svoje osebnosti. Ta čudež razumevanja jezikov in edinosti ima poseben pomen.
Zgodba o babilonskem stolpu kaže, kako je greh najgloblji vzrok nerazumevanja med ljudmi in odtujitve med narodi. V moči Kristusovega odrešenja pa na binkoštni praznik Sveti Duh začenja novo obdobje razumevanja in edinosti.
Ta dogodek napoveduje tudi vesoljnost Kristusovega oznanila odrešenja. Kristus sam je v svojem zemeljskem življenju res deloval samo med judovskim narodom, izvoljenim ljudstvom stare zaveze.
Zdaj pa Sveti Duh izbira v Jezusovem imenu vse narode v novo Božje ljudstvo ob spoznanju in ljubezni pravega Boga.
Na prve binkošti je bila rojena iz Božjega Duha Cerkev.
„Ko je Sin končal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu... Po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih“(C 4).
se nadaljuje
OdgovoriIzbrišiVsa prenova Cerkve je delo Svetega Duha, zato se Cerkev v vseh časih toliko prenavlja, kolikor e da voditi Svetemu Duhu. Seveda pa ima prenova Cerkve za cilj prenovo vseh njenih članov.
V čim popolnejši meri naj bi postali zares kristjani, to se pravi v sebi naj bi imeli Kristusovo misel in Kristusovega duha in iz tega tudi živeli.
Kristjan ima Kristusovega duha, če v njem biva Sveti Duh, ki je Kristusov Duh.
Kristusovo miselnost, Kristusov čut ima kristjan, ker mu je podarjen Sveti Duh. S tem je kristjan skrivnostno v globoki resničnosti že včlenjen v življenje troedinega Boga, živi božje, duhovno življenje.
• Sveti Duh je v nas dvojen. Podpira nas in spodbuja k dobremu. S svojimi navdihi in notranjim razsvetljenjem nam pomaga spoznavati, da Božja beseda, ki jo poslušamo, govori prav nam v sedanjem duhovnem stanju, in da je ta beseda odrešujoča za nas prav danes, v sedanjem trenutku življenja.
Samo v moči Svetega Duha moremo spolnjevati največjo krščansko zapoved, zapoved ljubezni. Saj ljubezen ni v prvi vrsti zunanje pravilo življenja, temveč je notranja moč, ki nagiba k delovanju, „ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan“ (Rim 5, 5).
• Sveto petdesetdnevne nam hoče živo vtisniti v zavest, da smo odrešeni s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, s Kristusovim prehodom skozi temo smrtnega trpljenja v neminljivo luč poveličanega življenja pri Očetu. K temu prehodu k Očetu, ki ga je izvršil Kristus kot naša Glava, pa bistveno spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nas posvečuje poveličani Kristus.