JAHVE, BOG IZRAELA

Radi bi odgovorili na vprašanje, kdo je Bog Jezusa Kristusa. Pri tem se moramo zavedati, da se je Jezus predstavil znotraj Izraelske religiozne poti kot poslani od Boga Izraela. V nekaterih poudarkih je njegovo oznanilo podobno Bogu očakov (Abrahama, Izaka in Jakoba), Bogu, ki se je razodel Mojzesu in še bolj Bogu, ki se je razodel prerokom. Zato, če želimo vstopiti globlje v Jezusovo razodetje, moramo prehoditi najprej pot Božjega razodevanja v Izraelu, ki vodi do njega.
Najprej je tu vprašanje, kaj razumemo pod besedo razodetje, to je vpad Nekoga, ki od zunaj vstopi v človekovo duhovno občutljivost in jo nagovori do njenih globin.
Tu gre za razliko od drugih religij, kjer človek išče Boga, za pobudo Boga. V veri Izraela Bog išče človeka in se mu razodeva. Vse od začetka starozaveznega razodevanja se srečujemo z živim bitjem, ki ima jasne osebne poteze, tako da jih morejo religiozni ljudje izraziti z antropomorfnimi podobami: Bog, ki kliče, izbira, obljublja, vzgaja, kaznuje, Bog, ki ljubi.
Razodevanje Boga se kaže v obliki napredovanja. On se ne razodene naenkrat, ampak skozi mnoge dogodke osebne in skupne zgodovine. Gre za ritem, ki je sestavljen iz različnih etap, z pričakovanju, posegi, presenečenji, novimi začetki, lahko bi rekli, da gre za nekakšno božjo pedagogiko ali ustrežljivost. To kaže na Boga, ki išče človeka in spoštuje njegove odločitve, ker ga ima rad in ga hoče imeti za svojega partnerja. Irenej iz Liona je prišel do spoznanja, da ta božja ustrežljivost nima le namena, da se človek nauči sobivati z Bogom, ampak tudi dovoliti Bogu, da se prilagodi, nauči sobivati s človekom.
Tretji vidik je notranja jasnost in organskost tega razodetja. Očitno je, da ena stopnja predpostavlja drugo in tako naprej, v vsem razodetju ne najdemo nasprotja v podobah Boga, ki bi ga ne bi bilo mogoče rešiti. Čeprav je mogoče najti mnoge različnosti. Bog se predstavlja kot močni in celo nasilen, pa tudi kot usmiljen in očetovski. Vendar je vsako govorjenje o Bogu zmeraj povezano s polarnostjo in paradoksom, ker gre za skrivnost, ki je moremo nikoli polno zaobjeti.
Razodetje ima kot naslovnike določene osebe: Abrahama, Mojzesa, Elija, pa tudi ves narod, ljudstvo Izrael, zaradi privilegija in obveznosti posebne izvoljenosti. Ta izkušnja je osebna, ki nagovarja svobodo ter vest posameznih gibalcev, pa tudi skupna, kolikor je obrnjena na vse in dozoreva znotraj vse skupnosti. V vsej svoji kompleksnosti je Izrael poklicen, da sprejme in uresniči razodetje Boga Jahveja za vse narode. Nekaj podobnega sprejme za svojo nalogo Cerkev po Jezusu.
Oznanilo razodetja je vedno usmerjeno v prihodnost. Vsako razodetje ostaja odprto in zato teži k izpolnitvi.

Izrael prepoznava Boga znotraj zgodovine in ne zgolj v nekih mističnih izkušnjah. Ta zgodovina je zgodovina odnosa z Bogom in ljudstvom, ki se kaže po zavezi, v kateri je popolna pobuda na strani Boga, človek pa je obdarjen in poklican, da bi temu odnosu ostal zvest. Zato bomo skušali prehoditi pot Izraelske zgodovine in videti, kako se je Bog razodeval. Izkušnja Svetega pisma je tako rezultat napredujočega usedanja in urejanja tega, kar je doživel Izrael v odnosu z Bogom. Tu je veliko izročil, ki so bila združena skupaj in te so bile sad izkušenj srečanja z Bogom. Zato je včasih zelo težko brati Staro zavezo. Kljub temu je mogoče obnoviti in začrtati glavne linije Božjega razodevanja. Kritika zgodovinskih virov in najbolj pretanjene eksegetske metode nam morejo pomagati v razločevanju zgodovinskih izhodišč materiala, ki kot osnova sestavlja svete tekste.
Lahko rečemo, da gre za eno temo, to je Božje razodetje človeku in mnoge variante ter odtenke, različna zgodovinska obdobja in okoliščine, za vsemi pa je globoko teženje k prihodnosti, ki je prežeto z velikim upanjem.

Bog Abrahama, Izaka in Jakoba

Monoteizem in monolatrija
Stara zaveza se najprej srečuje z vprašanjem monoteizma. Med raziskovalci so različne razlage o nastanku monoteizma, da je bil tu linearen razvoj iz politeizma v monoteizem, ali pa, da je šlo že izvorno izkušnjo monoteizma v smislu boga določenega roda. Tako ne moremo govoriti za monoteizme na začetku, ampak bolj za monolatrijo, da je imel vsak rod svojega boga, tako tudi Izrael, ki se je iz te osnovne religioznosti razvilo v vero v enega Boga, monoteizem. V Svetem pismu moremo tako najti dve osnovi obdobji, čas očakov do Mojzesa in čas po poklicu Mojzesa in izhodu iz Egipta. V prvem času je bil Bog imenovan El, v množini Elohim, Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. V drugem obdobju je prišlo do razodetja Boga Jahveja Mojzesu na gori Sinaj. Zgodovinski prehod iz ene faze v drugo moremo opaziti v 5 Mz 32, kjer se Izrael zaveda, da je Jahve njegov Bog, ker je Elohim ime, ki označuje najvišje božanstvo med božanstvi drugih narodov.

Izkušnja Abrahama in očakov
Začetek te poti vere in razodetja Boga imamo pri Abrahamu, pri Bogu Abrahama, Izaka in Jakoba. Prihod Abrahama v Kanaan je datiran nekako v leto 1850. Zanimivo, da na tej poti vere Bog nagovarja in kliče osebe in te se mu odzovejo. Bog se da tako prepoznati po izkušnji Abrahama, Izaka in Jakoba. Gotovo, da gre za Elohima, Boga bogov, kralja ali očeta bogov. Očaki uporabljajo ime, ki je skupno tedanjim narodom in kulturam, vendar mu dajo novo vsebino in pomen na temelju izkušnje, ki so jo imeli Zato postavijo ob El še en pridevnik, ki pokaže na njegovo posebnost, El v množini pa je Elohim, ki izraža njegovo moč in veličino El Izraela, ki je najvišji Bog.
Težko je spregovoriti o Abrahamovi izkušnji Boga. Vsekakor je Abrahamov Bog, Bog povezan z izkušnjo nomadskega življenja in puščave, ki kaže na to, da biti nomad ne pomeni neke tujosti ali zavrženosti, ampak življenjsko poklicanost. Izkušnja Abrahama je Bog, ki se zanima za njegov rod in ga spremlja, ko se premika.
Bog Abrahama je predvsem Bog, ki kliče k izhodu, na pot, k hoji po času in prostoru, ki razbija pojmovanje življenja v smislu slepe cikličnosti, zaprte v kroženje časa, tradicij in kultur. Ta Bog se pogovarja s človekom, se kaže kot

Bog Mojzesa in izhoda iz Egipta ter razodetje njegovega imena
Tudi izkušnja Izraela v Egiptu in Mojzesa okrog leta 1250 je predstavljena kot poklicanost s strani Boga. Srečujemo se s tremi temeljnimi elementi: osvoboditev iz Egipta, zaveza in razodetje imena Jahve (2 Mz 3,13-15; 6,2-3).
Bog, ki je deloval kot osvoboditelj Izraela iz Egipta, se je predstavil kot Bog očakov, Bog, ki se je približal svojemu ljudstvu, slišal krik stiskanih in ga osvobodil (2 Mz 23-25). Toda njegovo delovanje se je razlikovalo od delovanja v času očakov, ko je z velikim dejanjem osvoboditve očitno pokazal svojo moč v zgodovini za prihodnost svojega ljudstva. Abrahamov Bog je Bog vsakdanjosti določenega nomadskega rodu, v času Mojzesa pa se je Bog pokazal kot mogočni, presežni in absolutni Bog, ki pa je tudi blizu svojemu izvoljenemu Izraelu in ga vodi v njegovo domovino, kjer bo živel svoboden in v pravičnosti.

Razvoj in izvirnost Mojzesovega monoteizma
V izkušnji Mojzesa se srečujemo z dvema zelo pomembnima dejstvoma, ki imata pomen za hebrejski monoteizem. Tu gre za srečanje Mojzesa z Bogom in izkušnjo, ki jo je Mojzes posredoval svojemu ljudstvu. Ob Jahvejevi osvoboditvi se je Izrael rodil kot narod in ga preko Mojzesa povezal s seboj z zavezo. Po drugi strani pa se je ta Bog razodel tudi kot Bog očakov: Abrahama, Izaka in Jakoba. Ta Bog je torej izvor ne le Izraela kot naroda, ampak tudi njegovih prvih korenin v Abrahamu in očakih. To pomeni, da je 'prihod' Jahveja za glavnega Boga v Izraelu predhoden monarhiji in duhovnikom ter templju. Svoj izvor ima v izkušnji osvoboditve iz egiptovskega suženjstva, ki pa je povezana z vero očakov. Z zgodovinsko-religioznega vidika Jahve ni bog med drugimi bogovi Vzhoda, ampak ima svoj temelj v zgodovini Izraela, kot gibalec procesa, v katerem je Izrael postal samostojen narod. Z izhodom je postal odnos z Jahvejem tudi vse bolj ekskluziven za Izraelce glede na druge narode.

Ime Boga: Jahve
Verjetno je bilo to ime že prisotno v neki arhaični obliki med narodi v prostoru okrog Sinaja, med Keniti, iz katerih naj bi prišel tudi Mojzesov tast Jitro. Morda je prišlo iz arhaične oblike 'biti, ki je za Hebrejce pomenilo bivati, živeti (Hajah) (Piero Coda, Dio Uno e Trino, 33). Bistveno je, da je to ime dobilo novi pomen, še posebno z izkušnjo izhoda in razodetja, ki ga je prejel Mojzes.
Zlasti po vrnitvi iz Babilona so močno poudarjali absolutno transcendenco Boga. Verjetno od časa Makabejcev (2. stol) niso več izgovarjali tega imena, da ne bi profanizirali božanstva. Ime Jahve so izgovorili le enkrat na leto, na dan slovesne liturgije v templju. Zato so to ime nadomestili z Adonaj (moj Gospod), to pa so prevedli v grščino (3 stol.) kot Kyrios. Ker to ime ni bilo izgovorjeno, se je tudi izgubila njegova izgovorjava, niso vedeli, kakšni vokali spremljajo tri črke Masoreti 6-10 stol po Kr. so mu dodali iste vokale kot so pri Adonaj, zato so brali Jehova. Toda pravila izgovorjava je gotovo Jahve, kot so jo ohranili Samarijani in so jo že poznali cerkveni očetje.
Da bi prodrli globlje v to ime, moramo brati svetopisemski odlomek o poklicu Mojzesa v gorečem grmu.
1 »Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra, midjánskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Horeb.
2 Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel.
3 Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!«
4 Ko je Gospod videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.«
5 Bog je rekel: »Ne hôdi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!«
6 Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga.
7 Gospod je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine.
8 Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med, na področje Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev.
9 In zdaj, glej, je prišlo vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi, kako jih Egipčani zatirajo.
10 In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta.«
11 Mojzes pa je Bogu rekel: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?«
12 Bog je rekel: »Jaz bom s teboj. In to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori.«
13 In Mojzes je rekel Bogu: »Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: ›Bog vaših očetov me je poslal k vam,‹ pa mi rečejo: ›Kako mu je ime?‹ - kaj naj jim odgovorim?«
14 Bog mu je rekel: »Jaz sem, ki sem.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ me je poslal k vam.«
15 Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod« (2 Mz 3,1-15).
V tem tekstu se srečujemo s štirimi bistvenimi elementi. Najdemo ime Jahve, ki je postalo potem ime za Boga Izraela. To ime je jasno povezano z razodetjem, ki ga je imel Mojzes v puščavi. Po eni strani je opisana prikazen v gorečem grmu, prisotnost Boga kot ognja, podoba, ki je značilna za krščansko-judovsko tradicijo. Ogenj predstavlja božanstvo boga, ki je drugačno od človeškega izkustva, ki zgori v srečanju z božjim in je uničeno. Po drugi strani se Bog predstavlja kot beseda in tako pokaže svojo osebo, da želi stopiti v dialog in odnos s človekom. V tekstu se srečujemo z razlago tega imena, ki pomeni biti, živeti, zato se Bog predstavi kot tisti, ki je: Jas sem tisti, ki sem in bom s teboj. Prihodnjik kaže na obljubo. Polni in pristni pomen tega imena, kot ga je že imelo ime El Elohim, Jahve je Bog izhoda in zaveze, ki se razodeva med svojim ljudstvom po svojem delovanju v prid Izraela.
S temi elementi moremo odkriti celoviti pomen imena Jahve. Grški prevod Septuaginte se glasi egó eimín ho ón, kolikor predpostavlja grško pojmovanje biti, ki je bolj naturalistično-kozmološko kot zgodovinsko-odrešenjsko in personalistično. Ta grški pojem ne uspe v polnosti izraziti hebrejskega pojma. Bolj natančen prevod bi bil: Jas sem tisti, ki je in bo s teboj, da bi te osvobodil, ker trdno in polno jaz sem tisti, ki je. Trdnost in zvestoba Boga v zavezi s svojim ljudstvom in njegova vsemogočnost v osvoboditvi sta znamenji njegove najvišje in absolutne trdnosti življenja in bivanja, ker je Bog. Skupaj z razodetjem imena sta bili Mojzesu razodeti edinstvenost Boga in njegova učinkovitost ter moč ter transcendenca. Jahve je nad zgodovino, obenem pa stopa vanjo in rešuje svoje ljudstvo. Izrael spozna v razodetju imena Jahve, da Bog ni Bog preteklosti, ampak sedanjosti in prihodnosti, Bog, ki stalno posega in rešuje svoje ljudstvo, zato mu je mogoče vedno zaupati v sedanjosti in prihodnosti. Bog se daje človeku, da ga more spoznati, nagovoriti, obenem pa mu pokaže svojo vsemogočnost in presežnost. Mojzes je mogel govoriti z Bogom na posebno intuitiven način, obenem pa je Bog vedno večji od človeka, da nihče ne more videti njegovega obraza, drugače bi umrl.

Mono-jahvizem
Temeljna posledica razodetja imena Jahve po in v Izraelu je izključnost odnosa, ki se je vzpostavil med Jahvejem in svojim ljudstvom. Da bi videli napredek sprejemanja edinstvenosti Boga, moremo najti tri temelje stopnje. Prva je monolatrija očakov, ki so imeli svojega Boga, kot drugi narodi svoje bogove. Njihov Bog je izključeval politeizem, kar je bil nov element v razvoju religij. Druga stopnja je bil mono-jahvizem v smislu, da je Jahve edini Bog Izraela, ki se razodeva s svojo močjo. Lahko bi ga imenovali monogamičen monoteizem, posebna in izključna izbira Izraela. Tretja stopnja, ki je polno prisotna pri Mojzesu in kasneje, to je resnični monoteizem. Izraelci so se zavedali, da je samo en Bog in drugi bogovi so samo neučinkoviti maliki. Na jasen način je monojahvizem izražen v dekalogu, kot ga prinaša 2 Mz:
1 »Tedaj je Bog govoril vse te besede in rekel:
2 »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.
3 Ne imej drugih bogov poleg mene!
4 Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!
5 Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo,
6 izkazujem pa dobroto tisočerim, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.
7 Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!
8 Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!
9 Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela,
10 sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat!
11 Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.«
(2 Mz 20,1-11):
Tu se srečujemo z nekaterimi značilnostmi jahvistične vere, dovolj je poudariti zapoved, da si ne delajo podobe o Bogu, da je s tem izražena njegova presežnost in da ga ne pomešajo z maliki sosednjih narodov. Pomembna je ljubosumnost Jahveja, ki je izraz izrednega odnosa zveze, ki jo je vzpostavil z Izraelom in njegove edinstvenosti. V času izhoda in zaveze in razodetju imena Jahve se kažejo osnovne značilnosti Boga Izraela: svetost in usmiljenje, čeprav je njihova formulacija verjetno kasnejša. Bog je svet, kar pomeni, da je drugačen glede na človeka, gre za presežnost in določen strah pred njo, po drugi strani pa kaže na popolno moralno popolnost za Izraelce, ki naj bodo sveti, ker je Jahve svet (2 Mz 11,44). Bog je usmiljen, to pomeni, da je nežen, milostljiv, počasen za jezo (2 Mz 34,6). Usmiljenje se je razodelo še posebej v času izhoda, prisotno pa je skozi ves čas Božjega razodevanja in skrbi za Izrael. Na osnovi tega Boga ni mogoče zaobjeti v človeške pojme in predstave, obenem pa je zelo blizu človeku in svetu.

Antropološko-socialne posledice
Tesno povezana z razodetjem imena Jahve ni le zaveza, po kateri je Izrael postal Božje ljudstvo, ampak tudi zapoved ljubezni do bližnjega, ki postane steber in norma, ki je navdihovala vso socialno zakonodajo Stare zaveze, še posebej zapoved solidarnosti z ubogimi (5 Mz 15,7-8). Jahve je Bog ubogih. Izhod je postal osnova za teološko in socialno-antropološko razumevanje človeka in družbe. Zemlja je Božji dar za vse ljudstvo, biti mora zakrament, ki daje smisel svobodi, dostojanstvu in varnosti, kar so pridobili z izhodom. Namen izhoda je bilo popolno bratstvo in svoboda med Izraelci, ki so po daru zemlje odpravili vsako obliko stiskanja in krivičnosti ter uboštva. Tudi norme sobotnega leta sto imele jasen namen ohranjati socialno stabilnost in odpravljati diskriminacije. Na praznik pashe so se spominjali tako svoje osvobojenosti, kot tudi Boga, ki jih je izpeljal iz Egipta.

Sveti in usmiljeni Bog v času kraljev in prerokov

Obdobje monarhije, ki je bila vzpostavljena okrog leta 1000 pr. Kr, je povezano tudi z razmahom preroštva v Izraelu. To se odvija v povezavi z razodetjem in izkušnjo Boga in sicer v dveh bistvenih dogodkih zgodovine, v vzpostavljanju edinosti v Izraelu, tako da poudarja in krepi jahvizem kot edino vero vsega naroda. Tipičen primer tega zedinjenja je gradnja templja v Jeruzalemu, kot kraj, kjer prebiva Bog med svojim ljudstvom. Po drugi strani pa srečanje z drugimi kulturami in politično povezovanje ter mešanje, vodi tudi do religioznega sinkretizma ter vračanju k oblikam, ki so tolerirale politeizem, ne teoretični, a praktični.
Pred temi nevarnostmi se je rodila reakcija preroštva od Elija do Amosa in Izraija, ki so pokrenili resnično gibanje v korist čistega jahvizma. Izkušnja in oznanjevanje prerokov predstavlja poglobitev jahvističnega razodetja in vere. Svoje oznanilo so povezali z izkušnjo Abrahama in Mojzesa, Bog, ki se razodeva po poklicu in poslanstvu, ki jim ga daje med ljudstvom. Obenem pa se razodetje Jahveja vse bolj ponotranji, izgubi kozmične značilnosti, s katerimi se je prej izražala in je kot dinamizem prežemanja in spreminjanja človekovega bivanja, osebnega in socialnega. Dovolj, da se soočimo s teofanijo Jahveja preroku Eliju na gori Horeb.
8 »Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb.
9 Tam je prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?«
10 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.«
11 Pa je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu.
12 In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta.
13 Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?«
14 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju« (1 Kr 19,8-14).
Pomen te teofanije je osvoboditi Boga iz kozmičnih pojavov, s katerimi se tvega, da bi se ga pomešalo. Zato poudarjajo, da je edini Bog, ki obstaja Jahve ali Adonai. Bog nima nobene oblike, on gre mimo, on deluje. Razlikuje se od treh velikih stvari, ki razbijajo stvarstvo: orkan, potres, ogenj. Še več, njegova prisotnost je kot glas lahkega piša, prijeten glas kot lahko mrmranje. Potrebno je videti njegovo prisotnost, srečanje z njim, obenem pa ohraniti njegovo nesnovno stvarnost. To je najbolj občutljiv nagovor besede, ki prihaja od Boga in predpostavlja poslušnost v največji zvestobi. Zato je potrebno, da se Elija loči od vsega in si pokrije obraz. V tem odnosu je Elija sam, Bog se mu razodeva brez posrednikov. V tem monoteizmu je človek na mejah svojih možnosti.
Po vrnitvi iz babilonskega suženjstva (598), po tragični izkušnji suženjstva, doseže jahvistični monoteizme svoj vrhunec in najbolj jasno ter popolno teoretično potrditev, v njej ne gre samo za ničnost in nemoč malikov, ampak tudi za vsemogočnost Jahveja, kot edinega Gospoda neba in zemlje, ki si je izbral Izrael, da bi se razodel vsem narodom zemlje.

Jahvejeva slava med ljudstvom: Jeruzalemski tempelj
Prvi pomemben element, ki je že prisoten v času izhoda, je tema Božje slave (kabod), ki predstavlja način, kako Bog razodeva svojo svetost in s svojo prisotnost sredi Izraela. Bog je svet in obenem prisoten sredi Izraela, zase izbranega ljudstva.
Poudarili smo, daje predstavitev Boga kot slave prisotna že v izkušnji izhoda iz Egipta.
15 »Ko je Mojzes odšel na goro, jo je pokril oblak.
16 Gospodovo veličastvo se je spustilo na Sinajsko goro in oblak jo je pokrival šest dni. Poklical je Mojzesa sedmi dan iz srede oblaka.
17 Prikazen Gospodovega veličastva je bila na vrhu gore pred očmi Izraelovih sinov kakor požirajoč ogenj« (2 Mz 25,15-17).
Gre za jezik, ki je poln primer, toda dobro prikazuje prisotnost Boga, ki se razodeva kot voditelj svojega ljudstva. V času kraljev, ko je vladal Salomon (970-931) je bil zgrajen Jeruzalemski tempelj, da bi omogočil kar najbolj vredno prebivanje Jahveja na zemlji in na poseben način, da bi dali dostojno mesto skrinji zaveze, največji svetinji na poti iz egiptovske sužnosti.
Tako so opisali posvetitev templja v Prvi knjigi kraljev:
10 »Ko so duhovniki prišli iz svetišča, je oblak napolnil Gospodovo hišo,
11 tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje.
Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo Gospodovo hišo.
12 Tedaj je Salomon rekel: »Gospod je rekel, da hoče prebivati v temnem oblaku.
13 Zidal in sezidal sem ti veličastno hišo, kraj, kjer boš prebival na veke.«
22 Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred GOSPODOV oltar, razprostrl roke proti nebu
23 in rekel: »Gospod, Izraelov Bog, ni tebi enakega Boga ne gori v nebesih ne tu doli na zemlji. Ti ohranjaš zavezo in naklonjenost svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred tvojim obličjem.
27 Toda mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!
28 Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo danes tvoj služabnik moli pred teboj.
29 Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo, v kraj, o katerem si obljubil: ›Tam bo moje ime‹; da boš uslišal molitev, ki jo tvoj služabnik moli na tem kraju« (1 Kr 8, 10-14.22-23.27-29).
Tempelj postane vedno bolj kraj Jahveje prisotnosti, kot pravi Psalm 19,2: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok.« Jahve ni kot bogovi drugih narodov, malik, ki prebiva samo v templju. On ostane vedno presežen, čeprav na skrivnosten način prebiva stvarno med svojim ljudstvom. Vedno se tema oblaka kot Jahvejeve prisotnosti v templju, razvija kot tema Božje slave, ki jo najdemo zlasti v rabinskih tekstih. Beseda šekinah pomeni prebivati, ostati počivati, pričakovati, ki v rabinski literaturi pomeni vse načine Božje prisotnosti tako sedaj, kakor v eshatološki prihodnosti. Božja šekinah predstavlja tako prisotnost Jahveja v templju, kakor tudi njegovo prisotnost v njegovem ljudstvu izven templja. (J. Sievers, »'Dove due o tre…': il concetto rabbinico di 'shekhinah' e Mt 18,20«, Nuova Umanità, 4, št. 20 (1982): 57-71). Ta tema je prisotna kasneje v Novi zavezi in izraža tako prihod Boga med nas po učlovečenju Sina (Jn 1,14), kot pri izražanju prisotnosti vstalega Kristusa v skupnosti učencev (Mt 18,20).
Preroki predstavljajo Božjo slavo kot prisotnost Boga v templju. Izaija je tako doživel veliko videnje Božje slave ob priliki svojega poklica okrog leta 740.
1 »V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedel visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče.
2 Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge in z dvema je letel.
3 Drug drugemu so vzklikali in govorili: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami,
vsa zemlja je polna njegovega veličastva!«
4 Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in svetišče je bilo polno dima.
5 Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!«
6 Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja.
Tudi Ezekijel je povzel isto temo:
4 »Videl sem: glej, nevihtni veter je prihajal s severa, velik oblak in plapolajoč ogenj in okrog njega sijaj; iz njegove srede nekakšno iskrenje, iz srede ognja.
5 Iz njegove srede pa podobe štirih živih bitij. Tole je bil njihov videz: imela so človeško podobo…«
Vrh nebesnega oboka, ki je bil nad njihovimi glavami, je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor kamen safír, podobno prestolu. Na tem, kar je bilo videti kot prestol, je bila zgoraj postava, podobna človeku.
27 »In videl sem nekaj kakor očesce sijajnika, kakor ognjen obod okoli njega, od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzgor. In od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzdol sem videl nekaj kakor ogenj in sij je bil okoli njega.
28 Kakor mavrica, ki je na oblaku ob deževnem dnevu, tak je bil videti sijaj okoli njega. Takšna je bila prikazen tega, kar je podoba Gospodovega veličastva« (Ez 1,4-5.27-28).
Pri Ezekijelu je Božja slava predstavljena s človeško podobo. Ves opis veličastnosti kraja kaže, da gre za sfero božjega. Potem pa se nepričakovano govori o človeški obliki. Prikazen ostane skrivnostna in s svojim živim jezikom že kaže na apokaliptični pečat. Vsekakor pa kaže veliko željo, da bi izrazila, po eni strani, da je Bog Svet in presežen, po drugi strani pa, da je blizu človeku. Vsekakor je pomenljivo, da se Božja slava izraža v človeški podobi. V tej smeri je tudi Danijelova prikazen Sina človekovega (Dan 7,13-14) in potem Nova zaveza, zlasti Pavlova pisma in Janezova teologija. Psalm 85 kaže na gotovost, da bo Božja slava prebivala na zemlji Ps 85,10, da jo bodo mogli gledati in premišljevati vsi narodi (Ps 97,6; Iz 62,2). Še posebno bo razodeval Božjo slavo Božji služabnik (Iz 49,3). Janezov evangelij pravi, da je Božji Sin postavil svoj šotor med nami in mi smo videli njegovo slavo (Jn 1,14). V Jezusu je tako začela prebivati med nami Božja slava. Božja slava je razodevanje Božje svetosti, ki se razkriva v Odrešeniku. Ta slava napolnjuje vso naravo in vesolje, zgodovino in še posebej Izrael, sveto mesto iz Gospodovega izvoljenca.

Monoteizem in stvarjenje
Druga tema, ki je po zaslugi prerokov tipična za čas monarhije je mono jahvizem. Na to močno poudarja v 9. stoletju prerok Elija. Gre za čas kralja Ahaba, ki se je poročil z Jezabelo, hčerko tirskega in sidonskega kralja, zato je obstajala velika nevarnost sinkretizma. Tu je značilno izzivanje in boj Elija s poganskimi svečeniki Baala na gori Karmel.
7 »Ko je Aháb zagledal Elija, je rekel: »Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?«
18 On pa je rekel: »Nisem jaz spravil Izraela v nesrečo, temveč ti in hiša tvojega očeta, ker ste zapustili Gospodove zapovedi in si šel za Báali.
19 Zdaj pa pošlji ukaz, naj se zbere pri meni na gori Karmelu ves Izrael, tudi štiristo petdeset Báalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo za Jezabelino mizo!«
20 Aháb je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu.
21 Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog Gospod, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo.
22 Elija je tedaj rekel ljudstvu: »Samo jaz sem ostal izmed Gospodovih prerokov, Báalovih prerokov pa je štiristo petdeset.
23 Naj nam dajo dva junca. Ti naj si izberejo enega, ga razsekajo in položijo na drva, ognja pa naj ne podtikajo. Potem bom jaz pripravil drugega junca in ga položil na drva, ognja pa ne bom podtaknil.
24 Kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical Gospodovo ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »To je dobra beseda!«
25 Elija je torej rekel Báalovim prerokom: »Izberite si junca in ga pripravite prvi, ker vas je veliko! Kličite ime svojega boga, ognja pa ne podtikajte!«
26 Vzeli so junca, ki jim ga je dodelil, ga pripravili, klicali Báalovo ime od jutra do poldneva in prosili: »Báal, usliši nas!« Pa ni bilo ne glasu ne odgovora. In poplesovali so okrog oltarja, ki so ga naredili.
27 Opoldne se je Elija norčeval iz njih in rekel: »Vpijte na ves glas, saj je vendar bog! Se je že kam zamislil ali se odstranil ali pa ima kakšno pot; morda spi, pa se bo prebudil.«
28 Vpili so torej na ves glas in se, kakor je pri njih navada, zbadali z noži in s sulicami, da je po njih tekla kri.
29 Ko je minil poldan, so v blodnjah prerokovali do časa, ko se opravlja jedilna daritev. Vendar ni bilo ne glasu ne odgovora ne uslišanja.
30 Tedaj je Elija rekel vsemu ljudstvu: »Pridite k meni!« Ko je vse ljudstvo prišlo k njemu, je popravil Gospodov oltar, ki je bil razdrt.
31 Elija je vzel dvanajst kamnov po številu rodov sinov Jakoba, ki se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Izrael bo tvoje ime!«
32 S kamni je zgradil oltar za Gospodovo ime, okoli oltarja pa je naredil jarek, ki bi držal kaka dva mernika žita.
33 Naložil je drva, razsekal junca in ga položil na drva.
34 Nato je rekel: »Napolnite štiri vrče z vodo in jo zlijte na žgalno daritev in na drva!« Potem je velel: »Storite to še enkrat!« Ko so to napravili še enkrat, je ukazal: »Storite še tretjič!« In storili so še tretjič,
35 tako da je voda tekla okrog oltarja. Tudi jarek je bil poln vode.
36 Ob uri, ko se opravlja jedilna daritev, je pristopil prerok Elija in rekel: »Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, naj se danes spozna, da si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi!
37 Usliši me, Gospod, usliši, da bo to ljudstvo spoznalo, da si ti, Gospod, Bog in da ti spreobračaš njihova srca!«
38 Tedaj je padel Gospodov ogenj z neba in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter popil vodo v jarku.
39 Vse ljudstvo, ki je to videlo, je padlo na obraz in reklo: »Gospod je Bog, Gospod je Bog!«
40 Elija pa jim je rekel: »Primite Báalove preroke, nobeden izmed njih naj ne uide!« Prijeli so jih in Elija jih je dal odpeljati k potoku Kišónu in jih tam pobiti« (1 Kr 18,17-40).
Vse od Elija naprej je bilo oznanjevanje prerokov prav v tem, da bi vzpostavili čistost vere v Jahveja, vero v edinega Boga, proti nezvestobi Izraela in proti omadeževanju z bogovi Kananancev. Prav neučinkovitost je razkrila njihovo neutemeljenost.
Drugi moment, ki je prav tako pomemben, je ohranila tradicija Deuteronomija, ki pa je zajemala iz starejših virov, zvestih jahvizmu. Združila se je zlasti v religioznih reformah kralja Jozija l. 621, razširila pa se je v času po vrnitvi iz babilonskega suženjstva. Sploh teksti Deuteronomija, če jih gledamo kronološko, kažejo razvoj nauka o Bogu. Ta se pne od trditve Jahve je edini (5 Mz 6,4), upoštevajoč okolje poznega obdobja monarhije in močno politeistično prisotnost, vse do oblikovanje monoteistične podobe v babilonskem suženjstvu : Jahve je Bog in nihče razen njega (5 Mz 4,35).
Dva teksta kažeta dve fazi razvoja bibličnega monoteizma. Prvi je znani rek, ki vključuje Šema, poslušaj, kar ostane najbolj upoštevana molitev Izraela. Jahve je edini, s katerim mora biti povezan Izrael z vsemi njegovimi močmi. Ta ljubezen je izključujoča glede na druge narode.
4 »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!
5 Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!
14 Ne hodite za drugimi bogovi izmed bogov ljudstev, ki so okoli vas -
15 kajti Gospod, tvoj Bog, v tvoji sredi je ljubosumen Bog -, da se ne vname jeza Gospoda, tvojega Boga, proti tebi in da te ne iztrebi s površja zemlje!« (5 Mz 6,4-5.14-15).
Drugi odlomek je prav tako znana teološka sinteza zgodovine Izraela kot zgodovina razodetja in zaveza z Jahvejem. Ta želi pokazati, da je namen vsega božjega delovanja, da bi prebival v Izraelu in da bi ta razumel svojo zgodovino kot kraj razodevanja Jahveja, edinega Boga. Jahve tu ni več prikazan preprosto kot Elohim, kot najvišji Bog, ampak kot ha Elohim, kar pomeni edino Bog.
32 »Vprašaj vendar o prejšnjih dneh, ki so bili pred teboj, od dne, ko je Bog ustvaril človeka na zemlji, in od enega do drugega konca neba, ali se je kdaj zgodilo kaj tako velikega, ali se je kdaj slišalo kaj takega!
33 Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz srede ognja, kakor si slišal ti, in ostalo živo?
34 Ali pa je kateri bog skušal priti in si vzeti narod iz srede kakega drugega naroda s preizkušnjami, znamenji, čudeži, z bojem, z močno roko, z iztegnjenim laktom in z velikimi strahotami, kakor je vse to za vas storil Gospod, vaš Bog, pred vašimi očmi v Egiptu?
35 Tebi je bilo dano to videti, da bi vedel, da je Gospod Bog in ni drugega razen njega.
36 Iz nebes ti je dal slišati svoj glas, da bi te poučil, in na zemlji ti je dal videti svoj veliki ogenj in slišal si njegove besede iz ognja.
37 Zato ker je ljubil tvoje očete, si je za njimi izbral njihov zarod in te je s svojo veliko močjo izpeljal pred seboj iz Egipta,
38 da prežene pred teboj večje in močnejše narode, kakor si ti, da te pripelje in ti da njihovo deželo v dedno last, kakor je danes.
39 Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni!
40 Izpolnjuj njegove zakone in zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, da bo dobro tebi in za teboj tvojim sinovom in da si podaljšaš dneve na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, za vse dni!« (5 Mz 4,32-40).
Tretji močan moment s posebnim poudarkom monojahvizma kot izrazitega monoteizma je čas babilonskega suženjstva in po njem. Ko se zdi, da Jahve podleže pred bogovi Asircev in Babiloncev, Izrael po prerokih odkrije njegovo vsemogočnost in zvestobo. Tedaj so nastali slavni teksti, predvsem v času po vrnitvi, o ničevosti malikov, ki kažejo, da je le Jahve živi in resnični Bog in da se njegova vsemogočnost razteza na vse narode. Pri tem je najbolj očiten Drugi Izaija, ki oznanja v Babiloniji, pred Kirovim ediktom osvoboditve Izraelcev leta 538. Gre za poglavja 40-45 v Izaijevi knjigi.
18 »Komu torej hočete primerjati Boga, kakšno podobo hočete postaviti poleg njega?
19 Malika je ulil kovač, zlatar ga je prevlekel z zlatom, srebrar s srebrnimi verižicami.
20 Kdor je bil preubog za takšen dar, je izbral les, ki ne trohni,
in si poiskal spretnega rezbarja, da bi naredil malika, ki se ne bo majal.
21 Mar ne poznate, ali ne slišite? Ali vam ni oznanjeno od začetka,
mar ne razumete temeljev sveta?
22 On je, ki prestoluje nad zemeljskim krogom, katerega prebivalci so kakor kobilice,
ki razprostira nebo kakor pregrinjalo, ga razpenja kakor šotor za prebivanje.
23 On, ki daje v nič kneze, spravlja v zmedo zemeljske sodnike« (Iz 40, 18-23).
Originalen pojem bibličnega stvarjenja iz nič je izražen dokaj pozno, v 2. stol, zlasti v 2 Mak 7,28, toda kot napredujočo pripravo le tega najdemo v izkušnji babilonskega suženjstva, kolikor so jo brali in premišljevali v času po vrnitvi. Odkriti jo moremo v 1 Mz 1,1; Iz 44,24; Mdr 11,27. Gre za nauk, ki ga zasledimo le pri Izraelcih in se razlikuje od Grkov ter drugih narodov. Ta nauk je posledica izkušnje svetosti in usmiljenja, ki ga je začutil Izrael v odnosu do Jahveja. Jahve je izvir, voditelj vsega, kar obstaja in nič nima nujnosti, da pride v življenje mimo njega.

Jahve se podarja v Duhu in obljublja Mesija
Tretji element, ki pride na dan s preroki, je Božje razodevanje in delovanje v njegovem Duhu. Prvo močno pričevanje tega najdemo že pri Eliju, pri izkušnji njegovega srečanja z Bogom na gori Horeb, kjer se je Bog razodel ne v vetru in viharju, ampak v lahkem pihljanju. Pihljanje, v katerem se razodeva Jahve, je ruah, veter. Duh je kot ekstaza, izhod in delovanje Boga v stvarstvu in zgodovini.
Srečanje z Jahvejem v Stari zavezi je vedno s pomočjo vetra ali dihanja ter besede. Tudi v Genezi je opisano srečanje med Jahvejem in človekom v dnevnem vetriču (1 Mz 3,8), potem, ko je bila Adamu posredovana beseda: Ne jej sadu od tega drevesa (1 Mz 2,16-17). Ko se Jahve izraža in se nekomu posreduje 'izven sebe', se to vedno dogaja z duhom in besedo. Stvarjenje je delo njegove besede (Bog je rekel) in njegovega Duha (Duh je vel nad vodami (1 Mz 1,2). Če Jahvejeva beseda izraža to, kar želi posredovati, daje Duh življenje temu, tako, da je človek brez Duha samo prah in meso. Podobno velja tudi za druga ustvarjena bitja.
27 »Vsa ta bitja čakajo nate, da jim daš hrano ob pravem času:
28 daješ jim, pobirajo, odpreš svojo roko, nasičena so z dobrinami.
29 Skriješ svoje obličje, prestrašijo se, Vzameš jim dih, preminejo,
in se v svoj prah povrnejo;
30 pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in prenoviš obličje zemlje« (Ps 104, 27-30).
Posebej človek, ki je v določenem smislu sam beseda Boga, njegova podoba (1 Mz 1,26) in živi, ker mu je Gospod dihnil duh življenja (1 Mz 2,7). Zato mora z vsem svojim bitjem stati pred Bogom in se more pogovarjati z njim. Življenjski dih je dar Jahveja, da more imeti do njega oseben odnos, njegov partner in zaveznik. Ko se človek upre temu Duhu, ko noči živeti življenja, ki je skupnost z Bogom, mu mora Jahve reči, da ni več nad njim njegovega Duha (1 Mz 6,4).
Duh je torej kraj skupnosti Boga in človeka, ker je Duh Duh skupnosti, zaveze, ker je prostor, kjer Bog ustvarja človeštvo in vodi zgodovino v obljubljeno deželo izpolnjene skupnosti z njim. Jahve da posebno izlitje Duha nekaterim ljudem, kot je Mojzes, sodniki, kralju, preroki, ker so nosilci Duha za druge ljudi, zato morajo imeti pogled usmerjen k cilju. Vendar pa bo obljubljeni Mesija, Maziljenec in simbol Duha, ki bo prejel največjo mero tega Božjega Duha. Duh bo počival na njem in mu bo prinesel polnost božjih darov.
»Na njem bo počival Gospodov duh:
duh modrosti in razumnosti,
duh svéta in moči,
duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,12).
IZ izkušnje obljube Jahveja svojemu ljudstvu je postal mesijanizem vedno bolj jasno temeljni steber zgodovine Izraela, znotraj tega mesijanskega toka so se odvijali kraljevski, preroški, duhovniški in apokaliptični poudarki, toda na temelju spomina na Mojzesa in na božji poseg rešitve v Izraelski zgodovini. Na Mesiju bo prekipevajoče vlitje Jahvejevega Duha, zato bo mogel v moči tega Duha in njegovih darov nositi izvoljeno ljudstvo v polno skupnost z Jahvejem. V Izraelski zgodovini najdemo poudarek, da bo Duh izlit tudi na vse ljudstvo in celo stvarjenje, zlasti še pri Ezekijelu, Joelu in Zahariju.
1 »Potem se bo zgodilo:
Razlil bom svojega duha na vse meso
in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere,
vaši starčki bodo sanjali sanje,
vaši mladeniči bodo gledali videnja« (Joel 3,1).
Duh bo položen v srca ljudi in bo vzpostavljal skupnost z Jahvejem, novo zavezo in bolj polno, da ne bo nikoli prelomljena.
24 »Vzamem vas izmed narodov, vas zberem iz vseh dežel in vas spet pripeljem v vašo deželo.
25 Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim.
26 Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce.
27 Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali.
28 Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog« (Ez 36,24-28; Jer 31,31).
Ker bo duh princip nove in dokončne zaveze, bo to novi duh v poslednjih časih, zato bo mogel očistiti ljudstvo vseh njihovih grehov (Ps 51) in bo dal življenje tudi po smrti (Ez 37,1-14), dal bo tudi, da bo vse ljudstvo prerokovalo (Joel 3,1-2). Jahvejev duh tudi ponotranji besedo Jahveja v srcih ljudi in jim daje moč, da bi se je držali. Božji duh je notranji princip skupnosti človeka z Bogom. Od modrostnih knjig naprej je določena personifikacija Jahvejevega Duha, še posebej v tesni povezavi z modrostjo.

Bog v iskanju in učenju modrih

Pregnanstvo v Babilonu predstavlja čas izrednega trpljenja za ves Izrael, ki je bilo premagano po obnovljenem in jasnem oznanilu vere ter upanja, ki so ga posredovali preroki. Bog bo posegel in osvobodil svoje ljudstvo, Bog bo ustvaril novega, prenovljenega človeka. Toda obljuba novega izhoda, nove zaveze, se je v deželi očetov srečala s trdostjo in sencami stvarnosti. Tako se je v religiozni zavesti Izraela porodila prava kriza, o kateri govorijo nekateri spisi, zlasti Job in Pridigar. Dejansko prihaja ta literatura iz predhodnega obdobja in opisuje praktično spoznanje pravičnega, ki živi v konkretnih okoliščinah ter globoko zaznavanje Boga.

Jobov klic in pesimizem Pridigarja.
Po babilonskem pregnanstvu se odpirajo osebni problemi verovanja in odnosa do Boga. Gre za univerzalne teme trpljenje, smrt, pravičnosti, Božji molk, preizkušnja. Jobova knjiga predstavlja krizo tradicionalne modrosti v Izraelu pred temi vprašanji človeka. Že Jeremija je med babilonskim pregnanstvo občutil predvsem minljivost in krhkost svojega življenja, ne le, da je nekako ujet od Boga v svoj preroški poklic, ampak tudi, da mora trpeti zanj in občutiti, da je od njega zapuščen.
7 »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati.
Premočan si bil zame in si zmagal.
Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene…
9 Če rečem: »Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu,«
je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh.
Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem« (Jer 20, 7.9).
Nista preslepljenost s strani Boga in neuspeh njegovega oznanila tisto, kar prevrača Jeremija, ampak dejstvo, da ne prejme od Boga nobenega odgovora. Gerhard von Rad se sprašuje, kako je mogel Jeremija nadaljevati svojo pot in vse do kraja zaupati Bogu s skoraj nadčloveško pokorščino? Kako je mogel Bog dopustiti tako globoko temo v srcu tako zvestega preroka Odgovor na to ostane skrivnost. (G. von Rad, Teologia dell'Antico Testamento, zv. II, (Brescia: Paideia Editrice, 1974), 244)
Isto vprašanje si postavlja Job. Neznani avtor opisuje dramatično dogajanje v tem pravičnem človeku, ki je potem, ko je služil Gospodu, bil preizkušen v vsem, kar je imel in kar je bil. Občutil je skoraj groteskno nasprotovanje vsemogočnega Boga, ki se zagrizeno spravi nad to krhko bitje, nad človeka, ki je zaznamovan s smrtjo in nima miru, niti ne bo več dolgo živel:
16 »Odpovedujem, saj ne bom živel večno, odnehaj, kajti moji dnevi so le dih!
17 Kaj je človek, da ga tako upoštevaš in misliš nanj v svojem srcu,
18 da ga obiskuješ vsako jutro, ga preizkušaš vsak trenutek?
19 Kako dolgo ne boš odmaknil pogleda od mene, ne odnehal, da bi vsaj slino požrl?
20 Če sem kaj zagrešil, kaj sem ti, varuh ljudi, s tem prizadel?
Zakaj si me postavil za tarčo, da sem sam sebi v breme?
21 Zakaj mi ne odvzameš greha, ne odpustiš moje krivde?
Kajti zdaj bom legel v zemljo, in če me boš iskal, me ne bo več« (Job 7,16-21).
Resnični problem Jobove knjige je torej podoba Boga in v povezavi s tem tudi odnos med Bogom in človekom. Opravičevanje, ki ga prijatelji postavljajo, da bi zagovarjali Boga v njegovem delovanju, je preveč poenostavljeno, antropomorfno izražanje povračilne pravičnosti., ki ne služi za razlaganje Jobovega trpljenja, ki je pravičen, kolikor more biti človek pravičen in tu ne more razložiti božjega zagrizenega odnosa do Joba, ko ga tako preizkuša. Boj Joba z Bogom, kot boj Jakoba z angelom vodi k odkrivanju skrivnosti Boga. Prav v trpljenju, tudi najbolj tragičnem ima Job, kljub vsemu, vero v Boga kot Boga življenja.
25 »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah.
26 Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga.
27 To vidim sam, moje oči so uvidele in nihče drug,
shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!« (Job 19,25-27)
Toda on pričakuje in nagovori svojega Sogovornika: Vsemogočni mi odgovori« (Job 31,35), Bog mu odgovori in pokaže zasenčeno njegovo skrivnostno vsemogočnost: »Kje si bil, ko sem utemeljeval zemljo? povej to, če imaš kaj razuma!« (Job 38,4) Bog ne more biti vklenjen v nobeno od človeških podob. Tako ga more Job srečati v svoji globini, tam, kjer se odprejo vse skrivnosti: ne da bi slišal odgovor, ki bi ga zadovoljil v tem, kar je pričakoval, ampak, da ga prizna kot svojega Boga, v katerem je skrita skrivnost bivanja samega človeka.
2 »Zdaj vem, da vse premoreš in ni ovire za noben tvoj sklep.
3 Kdo je ta, ki brez znanja zamegljuje posvet?«
Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam.
4 Poslušaj torej ti, jaz pa bom govoril, vprašal te bom in ti me poúči!
5 Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.
6 Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,2-6).
Zadnje vprašanje Joba , ki je vedno vprašanje, ki je obrnjeno Boga v veri, ostane vedno brez odgovora. Jung je v delu Odgovor Jobu, da more dati na to odgovor le krik, krik samega Boga, ki je postal človek v Kristusu.
Isto tematiko obravnava Sirah v 3. stol. Praznost vsega (1,2) je usmerjena k izkušnji vere, v kateri prestoluje skrivnost Božjega načrta nad človekom (Sir 11,5).
Na koncu soočenje s smrtjo, ki zahteva razodetje Božjega obraza, ki more dati odgovor na to najvišje vprašanje o človekovem bivanju.