VELIKONOČNI DOGODEK KOT TRINITARIČNI DOGODEK

Pashalna večerja kot ključ za razlago velike noči
Po judovskem pričakovanju se je moral Mesija razodeti v Jeruzalemu na večer pashe (2 Mz 12,24). Zato ni slučajno, da je Jezus zaključil svojo zemeljsko pot v Jeruzalemu na praznik pashe 14 ali 15 nizana leta 30. Evangeliji so različno predstavljali Jezusovo življenje, zlasti njegove obiske v Jeruzalemu, vendar skupno jim je to, da ima zadnja večerja odločilen pomen glede na to, kar je bilo prej in kar se je zgodilo kasneje. V tem dogodku se povezuje in osredotoča ves pomen Jezusovega mesijanskega načrta, v katerem daje novo svetlobo in pomen praznovanju izhoda iz Egipta na staro pasho. S tem odkrije eshatološki pomen uresničitve njegove žrtve na križu. Jezus torej poda razlago stare pashe in preroško-eshatološko razlago nove zaveze na osnovi starozavezne izkušnje in pojmov. Tako se po Jezusovi zavesti in kasnejšem razumevanju Cerkve znajdemo v središču zgodovine odrešenja.
V pashalni večerji, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, moremo prepoznati vrhunec bivanja z zadnjimi in ubogimi, kar je bilo bistveno za njegov mesijanski načrt. Obenem pa je to znamenje mesijanske gostije, ki napoveduje vzpostavitev Božjega kraljestva. Najgloblji pomen pashalne večerje se nahaja v besedah, ki govorijo o novi in dokončni zavezi. Tu Jezus poistoveti velikonočno Jagnje, ki darovano prinaša ljudem življenje (Iz 52,13-53,12), ko vzame nase grehe mnogih, prav tako pa predstavi pasho kot svoj prehod s sveta k Očetu (Jn 13,1), za ljudi pa je prehod iz suženjstva k svobodi Božjih sinov.
Vse to je jasno izraženo v besedah na kruhom in vinom, kruh postane znamenje daru življenja, vino, ki se poistoveti s krvjo, pa sredstvu skupnosti med Bogom in ljudmi. Vse se odvija v atmosferi napovedi mesijanskega veselja, ki se bo uresničilo po žrtvi na križu. V luči zadnje večerje Jezusov pashalni dogodek doseže eshatološki pomen pri dokončnem vzpostavljanju nove zaveze in dogodka prihoda Božjega kraljestva. Ima teološki pomen, kot polna samopodaritev Boga ljudem in antropološko-odrešenjski pomen. Razodeva Božjo ljubezen, oziroma Boga, ki je ljubezen. Janez pravi, da je Jezus, potem, ko je ljubil svoje, ki so na svetu, jih je ljubil do konca (Jn 13,1) in kaže novo zapoved vzajemne ljubezni kot zakon življenja novega božjega ljudstva (Jn 13,34), kot je to simbolično izrazil z umivanjem nog učencem (Jn 13,1-20).
V tej luči, zlasti ob pričevanju sinoptičnih evangelijev, pa tudi Janezovega evangelija in Pavlovih pisem, je Jezusova velika noč predstavljena kot dejanje Očeta, Sina in Svetega Duha, višek samopodarjanja Boga in največje slavljenje njegovega imena (Jn 12,28). To dejanje vključi Očeta, Jezusova smrt je predstavljena znotraj Jahvejevega odrešenjskega načrt nad Mesijem. Potem je dejanje Sina, kolikor se Jezus svobodno podarja v smrt in zato tudi vstane. Končno je tudi dejanje Svetega Duha, kolikor je le ta kraj in trenutek eshatološkega izlitja Svetega Duha na človeštvo.

Velikonočni dogodek kot dejanje Očeta
Križ predstavlja odločilno vprašanje o vsem Jezusovem poslanstvu in še posebej o tem, da je predstavil Boga kot Očeta. Dejstvo je, da Jezusovo življenje predstavlja padec, propad na celi črti, ne le pred ljudmi, kot propad njegove mesijanske želje, ampak tudi za Jezusa samega, ki se v Getsemanskem vrtu potopi v morje trpljenja in samote, brez kakršne zaslombe s strani Boga.
Če beremo globlje to novozavezno pričevanje, moremo že v pred velikonočni formulaciji biti pozorni, kako je Jezus napovedoval in razlagal svojo bodočo smrt in trpljenje (Mr 8,31; 9,31; 10,33-34). Gre zlasti za pokorščino jasni Očetovi volji, kot neprestano vstopanje v njegov načrt odrešenja za ljudi. Govoril je o nujnosti, da mora biti zavržen od Izraela in biti izročen strašnemu križanju. Tudi zadnja večerja poudarja, da prav izročitev njegovega življenja in razlitje njegove krvi predstavljajo moment in instrument vzpostavitve nove zaveze, ki jo je Jahve pripravil za ljudi. Zato je mogoče Jezusovo smrt razumeti znotraj globalnega načrta odrešenja, ki ga uresničuje Jahve po svojem mesijanskem delovanju. Zato ne smemo razumeti Jezusove smrti kot dejanje povračilne pravičnosti ali kot Božjo jezo. Vsega tega ni v pred-pashalnem oznanilu. Nasprotno, smrt je pred veliko nočjo z vidika Boga-Očeta kot dar, izročitev po ljubezni za odrešenje sveta. V tem smislu pravi četrti evangelij, da je Bog poslal na svet svojega Sina, ne da big a obsodil, ampak rešil (Jn 3,17); in Pavel občuduje veličino daru, ki ga je naredi Bog v svojem Sinu: Kako nam ne bo da vsega skupaj z njim ? Rim 8,32. Če nam je Bog dal to, kar je najbolj dragoceno, svojega Sina, vsak drugi dar je povezan s tem. Vsa Nova zaveza govori o Kristusovi smrti kot izročitvi, ki jo je dal Oče v Sinu.

Zapuščenost-Abba. Kljub temu ostaja osupljiva tišina in nezanimanje Očeta, ki je bil najbolj intimno povezan s Sinom, kot Abba, toda v dramatičnem trenutku Getsemanskega boja in na križu molči. Bog ne poseže, da bi rešil svojega Sina. Zato ni čudno, da so se mimoidoči smejali in se vpraševali, če ga pride Bog rešit, potem res ni Božji Mesija? (Mr 14,61-64; 15,29-32) Zgledalo je, kot da je Bog zapustil svojega Sina, kar izraža krik na križu, o katerem govorita Marko in Matej: Moj Bog, zakaj si me zapustil? (Mr 15,34; Mt 27,46) Toda, mar se prav v tem ne skriva najgloblja identiteta sinovskega odnosa, očetovstva, ki ni paternalistično v odnosu do Jezusa? Bog ni zavaroval Jezusa, ampak je pustil, da je do kraja izrazil svojo zvestobo poslanstvu, ki mu je bilo zaupano in svojo solidarnost z ljudmi.
Ko je Jezus do konca popil kelih trpljenja in zapuščenosti, kot skrajno dejanje svobode, je posegel Bog, ko je Jezus občutil smrt, ki je skupna zapuščina grešnega človeštva, ki se je oddaljilo od Boga. Jezusovo vstajenje, ta krik veselja in novosti, ki se je razvezal na velikonočno jutro in ki razsvetljuje vse pričevanje Nove zaveze, je potrditev resnice s strani Boga in dokončne uresničitve Jezusovega poslanstva. Kot pečat vsega njegovega poslanstva, življenja in zvestobo načrtu odrešenja v ljubezni, ki je šla do konca in premagala največjo zapuščenost. Bog Oče je potrdil to pot s tem, da je obudil Jezusa od mrtvih. In prav s tem se je na najbolj poln in dokončen način razodel kot Abba, neskončna ljubezen Boga, ki more tudi obuditi iz smrti v življenje, dati življenje tistemu, ki mu je zvest, zna premagati smrt in greh z dejanjem, ki presega čas in ga napolni z novim upanjem. Vstajenje je tako najvišje dejanje Božjega razodetja, kot ga je napovedal in razodel Jezus, kot Očeta.. Gre za vdor Božje novosti v naš svet, dokončno novost življenja, ki premaga smrt, kar je Izrael pričakoval ob koncu časov in je v Jezusu že prisotna na popoln način, v njem je že poveličana človeškost v Božjo slavo.

Velikonočni dogodek kot dogodek Sina
Z vidika sina in njegovega sinovskega življenja, velikonočni dogodek predstavlja predvsem pričevanje in uresničenje skrajne svobode. Njegova smrt na križu je svobodna in zavestna izbira. Res je bil obsojen na križ in ujet ter umorjen od drugih. Vse to je bilo tudi skladno z napovedni Stare zaveze in z skrivnostnim načrtom Božjega odrešenja, vendar je tudi dejanje pokorščine Jezusa Bogu. Jezus se je sam svobodno odločil, da daruje svoje življenje. Četrti evangelij pravi: Nihče mi ga ne vzame, sam ga podarim, ker imam moč, da ga podarim in da ga dobim ponovno nazaj. To zapoved sem prejel od mojega Očeta (Jn 10,18). Izbira, da se sooči s polno zavestjo s tragično usodo smrti, kot posledica nezaslišanega oznanila bližanja Boga ljudem, predvsem ubogim in grešnikom, je izraz Jezusove skrajne jasnosti glede mesijanske izbire, ki jo je naredil na začetku njegovega poslanstva, kot pripovedujejo pripovedi o krstu in skušnjavah.
Z druge strani svobodna Jezusova izbira je določena z njegovo zvestobo Očetu in njegovo ljubeznijo do ljudi (Jn 13,1) Zvestoba do Očeta, ne samo, da bi bil skladen z načrtom odrešenja, ampak ker nadaljuje oznanjati in razodevati tistega Boga Očeta in osvoboditelja, ki ga je poslal. Tudi, ko se zave, da ga bo to vztrajanje stalo življenja. Ljubezen do ljudi, ki ga vodi na isti način, da tvega svoje življenje, da bi jih osvobodil in jim vrnil polno dostojanstvo sinov, da bi mogli vsi zaživeti ta odnos z Očetom. S tem, da je umrl kot tisti, ki je sramotil Boga, križani Jezus vodi do kraja svojo solidarnost poistovetenja z ljudmi, da se poistoveti z globinami človeškega bivanja, s tistimi, ki so zavrženi, obnemogli, ki nič ne veljajo.
Krik. Jezusova izkušnja smrti na križu je torej mejna izkušnja biti Sin, zvestobe Očetu, njegove solidarnosti do ljudi. Ta mejna izkušnja je izražena v kriku zapuščenosti, ki ga je Jezus pokazal na križu in ki predstavlja najglobljo izkušnjo zadnjega pomena njegovega umiranje kot Križanega.
Sramota. Ne smemo pozabiti, da smrt na križu ni kakršnakoli smrt, je sad, obsodbe tistega, ki je sramotil Boga, kot zmotnega in lažnega preroka, kot nemočnega Mesija. Križanje ni imelo samo sociološkega pomena, kot smrt a uporne sužnje in kriminalce, ampak je imelo tudi teološko konotacijo. Na les je obešen po Deuteronomiju tisti, ki se je umazal z najhujšimi dejanji proti skupnosti zaveze in je kot tak izključen iz nje, preklet (5 Mz 21,22-23) Sprejetje takega pogleda na križ je potrjeno v Novi zavezi, ker je bil Jezus križan zunaj mesta (Mt 27,32), to je zunaj zaveze z Jahvejem in njegovim ljudstvom. Prav kot smrt prekletega od Boga, smrt na križu predstavlja najbolj jasen izraz propada njegovega poslanstva.
V tem kontekstu moremo brati izkušnjo, ki jo ima Jezus o svoji smrti prav v povezavi z edinstvenim odnosom do Očeta. Od Getsemanskega vrta je Jezus doživljal globoko samoto, zapuščenost, temo.. Zapuščen in tudi zavržen od množic, ki so kričale proti njemu, zapuščen od apostolov, tak ostane sam, tudi v svojem odnosu z Očetom. Krik zapuščenosti, s katerim se obrne k njemu, ki ga je najbolj domače doživljal, kot Abba, je sedaj krik v tišino, kliče ga kot Bog. Čeprav je citat iz Ps 22, poudarjata Moltmann in Balthsar, da ni Jezus za psalm, ampak psalm za Jezusa. Zato je treba razlagati psalm v luči Jezusove izkušnje. Jezus je to žival živo, kot bi svetopisemski avtor to doživljal na lastni koži. Krik na križu kaže, da je Jezus umrl s tragičnim vzdušjem in izkušnjo Božje oddaljenosti, osamljenosti, v kateri so ga pustili njegovi, posmehovanje nasprotnikov. Vsekakor ta krik ni krik razočaranja, ampak klic, molitev, najbolj skrajno pričevanje zvestobe in ljubezni do Očeta, ki ga more Jezus izraziti v globini svoje največje zapuščenosti in pobitosti. Jezus na križu doživlja človeško izkušnjo umiranja,, kot prekleti od Boga (Gal 3,13), tisti, ki je nase vzel ves greh in sam postal greh (2 Kor 5,21). Toda prav to je značilno za zvestobo Bogu in za ljubezen do ljudi, izkušnja oddaljenosti od Boga, ki jo živi Jezus v vsej njeni krutosti.
Sin. Tako postane Jezus polno in dokončno Sin. Kot je to razumelo Pismo Hebrejcem, Jezus, čeprav je bil Sin, se je učil pokorščine iz tega, kar je trpel. (Heb 5,8). Zaradi te globoke izkušnje trpljenja in zapuščenosti, je Jezus pokazal veličino svoje ljubezni in Sinovstva. Vstajenje se tu kaže kot eshatološka potrditev tega polnega in dokončnega sinovstva. To je dobro razumela apostolska tradicija, ki je prav trenutek smrti in vstajenja povezala z beseda Psalma: Ti si moj sin, danes sem te rodil (Ps 2,7). V tem smislu je vstajenje dejanje polnega in dokončnega Jezusovega sinovstva. To je delo Očeta, ki prizna v Jezusu svojega Sina, ga polno rodi kot Sina. Delo Sina pa je v tem, da da svoje življenje, kot pisel evangelist, da ima moč, da da življenje in ga zopet prejme, se rodi ponovno kot Sin. V svojem temelju je velikonočni dogodek tako veliko potrditev tega, kar je Jezus napovedal učencem: Kdor misli, da bo rešil svoje življenje, ga bo izgubil in kdor bo svoje življenje podaril, ga bo zopet našel. Kdor ga bo izgubil zaradi Jezusa in Božjega kraljestva, kot dar, ga bo zopet našel (Mr 8,35. Sad vstajenja je delo Očeta in Sina, je postavitev Jezusa v polnosti njegovega človeškega sinovstva, ki je povsem spremenjeno, povsem prežeto s slavo Boga. To spremenjenje človeške stvarnosti Jezusa uresniči Sveti Duh.

Velikonočni dogodek kot dejanje Svetega Duha
Sveti Duh je odločilen v Jezusovem poslanstvu, prav tako je odločilen tudi pri velikonočnem dogodku, saj povezuje Očeta in Sina. To se še posebej pokaže pri vstajenju. Kot pravi Pavel v Rim 1, 3-4, da je Jezus postal Božji Sin z močjo po Duhu posvečevalcu/posvečenja po vstajenju od mrtvih. Eshatološko izlitje Svetega Duha na Mesija je bila potrjena z dogodkom krsta in je bilo stalno dejavno v njegovem življenju, v polnosti pa je zaživelo ob veliki noči. Ko Oče rodi Jezusa kot svojega Sina v velikonočnem dogodku, mu podeli svojega Duha, to je njegovo lastno življenje v polnosti in prekipevanju. Bulgakov govori o tem, da se je izlila polnost Duha tudi na njegovo človeškost.
Toda tudi v Sinu deluje Sveti Duh, tako, ker zaradi tega postane popolna žrtev, kakor tudi, ker ga je prejel od Očeta na velikonočni dan, da bi ga izlil na vse človeštvo. Sveti Duh je izlit po križanem Sinu. To potrjuje govor Petra na binkošti, ki poudarja, da je prihod Svetega Duha povezan z Jezusovo smrtjo in vstajenjem. Ko je bil povzdignjen od Očeta na njegovo desnico, je mogel poslati Svetega Duha, kakor je obljubil. Pavel in Janez poudarjata, da Jezus še ni bil poveličan, zato Sveti Duh še ni bil dan (Jn 7,39). Na križu je izročil svojega Duha Očetu (Jn 19,30) in ga izlil na človeštvo, kar predstavlja voda, ki teče iz njegove prebodene strani. Zadnji dih njegovega življenja je postal znamenje življenja in resnica, ki jo je napovedal, da bo po smrti podaril Duha svoji mesijanski skupnosti (M. Bordoni, Gesù di Nazareth. Signore e Cristo, zv. II, Rim: Herder-Pul, 1982, 508). To skupnost predstavlja Marija z Janezom in ženami pod križem. Tako Jezus križani in vstali daje Duha mere (Jn 3,34), da bo tekel iz njegove prebodene strani studenec vode v večno življenje (Jn 7,38). Vstali Kristus diha svojega Duha na velikonočni večer, podarja ga učencem. Toda prisotnost Svetega Duha je tako očitna v Jezusovem vstajenju. Oče obuja Sina v moči Svetega Duha, ki ga je prejel.
Kljub temu ostane skrivnostna prisotnost Duha, zlasti še v Jezusovi zapuščenosti in smrti. Če Oče molči in ne poseže za Sina, če Sin ne občuti bližine in pomoči Očeta, zgleda, kot, da je Duh odsoten v trenutku njegove zapuščenosti. Janez to predstavi z Jezusovimi besedami: »Žejen sem!« (Jn 19,28) Tudi ta misel se nanaša na (Ps 22,16), ki govori, kako je žejno njegovo grlo, da se mu jezik lepi v ustih. Žejen je tisti, ki se je razglasil za nosilca žive vode (Jn 4,10-13; 7,37). Jezus je na križu doživel najglobljo žejo. Postal je simbol globlje žeje, žeje po Svetem Duhu, ki ga je doživljal kot prisotnost Očeta in je hranil njegovo sinovsko zavest in bivanje.
Marko in Matej kažeta v kriku, da se dogodek križa dotika najglobljega odnosa med Očetom in Sinom, Janez pa poudarja pomanjkanje Duha v trenutku trpljenje, ker je prej napolnjeval vse njegovo življenje. V tem se razkriva paradoks ljubezni, ki povezuje dogodek križa z darom Duha, ki je Jezus izkusil v zapuščenosti pomanjkanje bližine Očeta, in vode Duha, ki teče v življenje. Zato je mogel darovati Očetu prav to stanje. Tu velja izgubiti, da zopet najdemo. Jezus izgubi Duha v sebi in ga na novo ter v polnosti prejme od Očeta. Križani in zapuščeni Jezus po zapuščenosti deleži zapuščenost ljudi od Boga in jih more tako narediti za sinove Očeta. Vi ste prejeli Duha sinovstva (posinovljenci), po katerem kličemo Abba Oče. Duh potrjuje našemu duhu, da smo Božji sinovi (Rim 8,15-16).