POLNOST ČASOV: BOG JEZUSA KRSITUSA

Jezus in oznanilo o Bogu kot Abba
Očetovski pomen Boga se je porodil pri Izraelci predvsem z idejo o izvolitvi, ki je bila sad Božje očetovske ljubezni do svojega ljudstva. V tej zavesti izvoljenosti so doživljali Boga kot tistega, ki je še na poseben način povezan s svojim ljudstvom. To pomeni, da ni bil Bog do vseh ljudi enako oče kot je bil do Izraelskega naroda. Šele preroki so odkrili razumevanje Očetove skrbi za vsakega posameznega človeka. Na tej poti razvoja pa predstavlja veliko novost Jezusovo ime za Boga: Abba – Očka, ker so v tistem času uporabljali ta izraz za zemeljskega očeta. Vsekakor pa je Jezus s svojim sinovskim in otroškim odnosom do Boga Očeta razkril globine njegovega očetovstva in svojo sinovski zavest.

Kerygma o kraljestvu
Vemo, da je bila izvirna kerygma o Jezusu povezana z kraljestvom (Mr 1,14-15). Z oznanilom o prihodu kraljestva je Jezus dejansko napovedal prihod Boga med ljudi, tistega Boga, ki je govoril očetom, Mojzesu, prerokom. To je Bog vsemogočnosti in usmiljenja, Bog, ki uresničuje odrešenje in osvoboditev. Zato je prihod Boga, ki ga Jezus oznanja, povezan z veseljem in upanjem, njegovo oznanilo je evangelij, vesela novica.

Odnos med Jezusom in Očetom
Potem se nam odpre drugo vprašanje, kakšen je odnos med Jezusom, ki oznanja prihod kraljestva in Jahvejem? Tu moramo stopiti v samo središče njegovega oznanila in njegove prakse ter poudariti, da je gonilna sila njegovega življenja in poslanstva odnos, ki ga ima z Bogom kot Očetom. Bog, ki prihaja, je predvsem Oče Jezusa. To nam je Jezus pokazal še posebno v svoji molitvi.
25 »Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.
26 Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.
27 Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« Mt 11,25-27
Ta tekst prihaja iz pred-velikonočnega Jezusovega oznanila, čeprav nekateri eksegeti govorijo o janezovskem meteoru v sinoptični pripovedi. Vsekakor moremo v tem tekstu začutiti Jezusovo izkušnjo Očeta, notranji intimni odnos popolnega zaupanja in neprestane odprtosti, kar je še posebej značilno za poglobljeni pogled četrtega evangelija. Če se vprašamo, zakaj je Jezus začel oznanjati in kakšna je notranja moč njegovega oznanila, je treba iti iskati odgovor k odnosu, ki ga je imel z Očetom. Matejev odlomek kaže, da Jezus izhaja v vsem, kar dela in govori, iz najtesnejšega odnosa z Očetom, v tem odnosu se tudi vedno bolj razjasnjuje njegova zavest, da je Poslani, zlasti pa, da je njegovo poslanstvo prenašati drugim izkušnjo njegovega odnosa z Očetom, da ga bi bili tudi oni deležni v vsej polnosti.
Abba je Oče v najbolj domačem in intimnem pomenu. Gotovo, da to ime ne odpravi spoštovanja, ki smo ga dolžni imeti do Boga, da bi nam bil preveč domač, ampak kaže na popolno hvaležnost do njega, zaupljivo prepustitev njegovi volji in skupaj s tem svobodni odnos v notranji skupnosti. V rabinski praksi najdemo primere, ko se je uporabljal ta pojem za Boga, toda bolj na nestalen, priložnosti način, pri Jezusu pa je to postalo središčni pojem, novost njegovega najglobljega izkustva.
Na dveh krajih, pri krstu in pri spremenjenju, je Jezus pokazal izrecno zavest svojega domačega odnosa z Bogom in tudi vsebino tega odnosa. Poročilo o krstu je prvo pričevanje Svetega pisma o izbiri mesijanskega poslanstva in posledično tudi o njegovi zavesti o poslanstvu, ki mu ga je Bog zaupal, kar je pomenilo začetek nove poti. Po eni strani je sprejel pot Božjega služabnika, kot ga je predstavil Drugi Izaija, pot solidarnosti, ki je šla do žrtve samega sebe za vse ljudi, zlasti še za najbolj odrinjene in zadnje. Po drugi strani pa je krst prikazan v podobi teofanije, da so bila nebesa odprta in da je bil Bog vesel Jezusa ter njegove posvetitve v Svetem Duhu za poslanstvo.
Tu se odpirata dve možni razlagi. Jezus je izvršil to izbiro v globoki pripadnosti Očetovi volji, spodbujen in posvečen po božji energiji, ki so jo že poznali preroki in ki je bila napovedana kot obilna v mesijanskih časih. Drugi vidik je v tem, da je Janez Krstnik v njem priznal pričakovanega Poslanca.
Med tem prvim sprejetjem poslanstva in razodetjem sinovskega odnosa ter trpljenjem in molitvijo v Getsemanskem vrtu imamo še tretji dogodek, dogodek spremenjenja. V njem že odseva napoved velike noči. Verjetno je šlo za nočno molitev,(Priero Coda, Dio Uno e Trino, 92), kot pri Lk 6,12; 22,39. Evangelist poudarja, da se je spremenil med tem, ko je molil (Lk 9,29, kot v 3,21 po krstu). Molitev je tako tisti prostor in kraj, ki vsebuje spremenjenje kot razodetje Očeta in Sinove slave. Ko je Jezus molil, je bil kot prenešen v Očeta. V tem dejanju se je spremenilo njegovo obličje, bilo je prežeto s slavo. Božja slava pa je Bog sam v njegovem sijaju luči in lepote, ki razodevata njegovo božanstvo. Jezusov obraz, ki je postal drugačen, je isti kot ta slava. Bog, Abba, je v Jezusu Kristusu.
To slavo so mogli gledati in premišljevati trije učenci na Kristusovem obrazu, skupaj z Mojzesom in Elijem, ki predstavljata postavo in preroke ter sta želela videti Božjo slavo, pa sta jo mogla videti le za hrbtom, od zadaj (2 Mz 33,18.23), Elija pa je bil vzet k Najvišjemu v gorečem vozu. Za apostole je bila to izkušnja lepote. Našli so prostor njihovega bivanja med Očetom in Sinom. Seveda so med tem, ko se je Jezus pogovarjal z Mojzesom in Elijem, hoteli zadržati to dogajanje, prisotnost Slave s tem, da bi naredili zanje tri šotore. Niso razumeli, da obstaja samo en šotor in to je šotor Kristusovega telesa, ki mora biti na križu darovan k Očetu (Heb 10,5). Učenci so morali biti deležni pri slavi Sina samo po šotoru njegovega telesa, ki je bilo podarjeno v žrtvi na križu in poveličano v velikonočnem dogodku.
To je tudi pomen oblaka, ki jih je obdal. Tudi ta je znamenje Božje slave, kot so ga začutili Izraelci pri izhodu iz Egipta in pri posvetitvi templja. Tu moremo reči, da se Božje razodetje razkriva tako, da se obenem zakriva, kot je njegova moč učinkovita v njenem izpraznjenju. Ljubezen se reši tako, da se daruje. To je znamenje križa in njegove slave. Ko je glas iz neba razglašal Jezusovo božje sinovstvo, podobno kot pri krstu, je Jezus ostal sam. Molitev, ki je bila prostor spremenjenja kot vzajemno prebivanje Očeta v Sinu in Sina v Očetu, se je spremenila v Getsemanskem vrtu in kriku zapuščenosti na križu. Toda narava tega razodetja je ista. Zato vodi dogodek spremenjenja k izhodu križa.
Na teh privilegiranih primerih Jezusove izkušnje se razkrivajo nekatere temeljne značilnosti odnosa med Jezusom in Očetom. Gre za odnos intimnosti in brezkončnega zaupanja, za skrivnostno bivanje v drugem, ki je enkratno in eshatološko dokončno. Po Jezusovi človeškosti ga moremo biti deležni ljudje vseh časov.

Bog kot usmiljeni Oče, ki odpušča grešnikom in osvobaja stiskane
Bog ni le Oče Jezusa Kristusa, ampak se razodeva tudi kot Oče vseh ljudi, zlasti grešnikov in zadnjih v družbi. To potrjuje tako Jezusova praksa kot novozavezna kerygma. Zlasti blagri kažejo na njegov odnos do ubogih, prilike o usmiljenju (Lk 15) pa njegov odnos do grešnikov. Kerygma in Jezusova praksa sta tako poseben kraj razodetja vesoljnega očetovstva Boga do vseh ljudi.
Kaj pomeni prednostna izbira ubogih s strani Boga? Kot mati v družini, ki ljubi vse svoje otroke, tistemu, ki je bolan ali v kakšni stiski, pa posveti še posebno pozornost. Na osnovi tega moremo razumeti, kako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kot na 99 pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore (Lk 15,7). Druga značilnost je, da je očetovstvo Boga preobilno in zastonjsko, da gre nad vsako zaslugo človeka. To je enako plačilo delavcem v vinogradu, ki so prišli ob različnih urah dneva (Mt 20,1-15). Bog daje vsem enako plačilo, ker je dober, dobrota pa ni ljubosumna. Isti pojem najdemo v priliki o farizeju in cestninarju, ki gresta skupaj v tempelj (Lk 18,10-14).

Bog poskrbi za sirote, ni pa paternalistični Oče
Bog daje na vse načine vedeti, zlasti pa po oznanilu Jezusa Kristusa, da človek ni sam, ampak je v njegovih rokah. Dovolj, da se ustavimo pri pog. 6 in 7 pri evangelistu Mateju, ki sta magna carta Božjega očetovstva kot odgovor na občutek človeka, da je sirota.
7 »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!
8 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
9 Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha?
10 Ali mu bo dal kačo, če ga bo prosil za ribo?
11 Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,7-11).
To razodetje Božjega očetovstva, ki nam ga podarja Jezus, je gotovo povezana s središčnim razodetjem Stare zaveze, vendar pa je še globlja, ne le, ker je vesoljna, ampak tudi, ker je povsem personalizirana, ker se dotakne vsakega človeka v njegovem stvarnem stanju. Kljub temu, pa ne moremo govoriti o paternalističnemu Bogu, ki bi omejeval človekovo svobodo. Bog je Oče, ki vabi k odgovornosti, omogoča in spodbuja svobodo in vzbuja sposobnost človeškega tveganja za dobro. Ta podoba prihaja iz prilike o talentih:
»Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul.« (Mt 25,24).
Odnos človeka do Boga ne more biti več strah, ki paralizira, niti po drugi strani ne prizadevanje in neaktivnost ob Božji dobroti in usmiljenju. Božje očetovstvo dviga odgovornost in konkretnost, je zahtevno in omogoča rast. To velja še posebno za usmiljenje. Bog je Oče, ki odpušča in ponovno vključuje v prejšnje stanje, vendar le tedaj, ko smo priznali svojo napako, šele tedaj nam daje milost, da se moremo ponovno sprejeti kot sinovi (prilika o izgubljenem sinu). Gre torej za milost, čeprav je zastonj podarjena, ni pa poceni in na lahko.
Vse Jezusovo življenje pričuje o tej posebni značilnosti Božjega očetovstva. Od mesijanske izbire, ki se je zgodila pri krstu, kot potrjuje dogodek skušnjava v puščavi (Mr 1,12), ni bila izbira kraljevskega ali teokratičnega mesijanskega, ampak solidarnost z ljudmi, da je bil eno z njimi, kar ga je pripeljalo vse do oddaljenosti od Očeta, da bi mogel sprejeti vse v objem ljubezni. Predvsem se je pokazalo v dogodku molitve v Getsemanskem vrtu (Mt 26,36-46), ko je Jezusovo bivanje postalo kraj razodetja tega neprisiljenega očetovstva. Jezus je doživljal samoto, strah, trdoto Božje zahtevnosti, s katero je uskladil svojo voljo z Očetovo voljo. Ta zahtevnost ga ni opravičila od samote, trpljenja in žrtvovanja njegovega življenja. Zato moremo reči, da je dogodek križanja in Jezusovega umiranja vrhunec razodevanja Božjega očetovstva.
Tako se je globina in resnost Očetove ljubezni v najvišji meri pokazala v dogodku Jezusovega trpljenja in njegove smrti, ko je za odrešenje sveta in človeštva zastavil vse, svojega učlovečenega Sina (1 Jn 4,9-10). Zato prva žrtev ni bila Sinova, ampak Očetova, ki je poslal Sina na svet, da bi ga odrešil. Višek tega ljubečega odnosa, pa tudi njegova bolečina se je razodela v Sinovi zapuščenosti na križu, ko se je počutil zapuščen od Očeta (Mt 27,46), kar je nezaslišano za njun večni odnos v Sveti Trojici. Sinova zapuščenost in njegova nemoč, da bi mu izkazal svojo ljubezen, predstavlja največjo žrtev ljubečega Očeta do sveta, za spravo in rešitev vsega človeštva.

Pomen Božjega očetovstva
Obstajajo cele generacije v sodobnem svetu, ki nimajo prave izkušnje ljubezenskega odnosa očeta in s tem tudi družine, zato si težko predstavljajo, kako je Bog Oče. Pod drugi strani pa se je človeštvo naučilo živeti, kot bi Bog ne obstajal, brez njega. Iz tega prihajajo tudi mnogi problemi za vzpostavitev človekove celovitosti in njegov notranji mir. Mnogi ljudje odkrivajo Božjo dobroto šele ob koncu svojega življenja ali pri spreobrnjenju, ne pa pri vzgoji v domači in ljubljeni družini. Zato je zelo pomembno odkrivati ljubezenski temelj vsega bivajočega. Človek more ljubiti, kolikor je tudi sam ljubljen. Pri predstavitvi in oznanjevanju Boga bi morali bolj paziti, da bi predstavili njegovo življenje kot ljubezen, Bog je ljubeči Oče, kar pomeni ljubezen, usmiljenje, spravo, povezovanje, pa tudi pravičnosti in odgovornost. V usmiljenju se očetovska ljubezen povezuje z materinsko ljubeznijo, vendar še vedno ohrani predpostavko, da ne more ljubezen zrasti brez pravičnosti. Vsekakor pa Božje očetovstvo pomeni, da smo ljubljena bitja, da nismo nepomemben prašek v vesolju, ampak nas je ustvarila in nas vzdržuje pri življenju Božja ljubezen. To je najpomembnejše oznanilo krščanstva. Za vsem, kar obstaja, tudi za vsem najbolj težkim in hudim, obstaja ljubezen, iz katere vse raste. Zaradi te ljubezni se ni mogoče nikoli prepustiti brezupu.
Pri očetovstvu prihaja do izraza tudi pravičnost. Človek se spreobrne in začne živeti nove odnose, če ni zastrahovan, prisiljen in kaznovan, ampak se začuti ljubljenega, sprejetega, čeprav je v sebi grešnik in nosi mnoge težave. Odločilen je trenutek, ko pogleda samemu sebi v oči in prizna: Oče, grešil sem pred teboj.
Božje očetovstvo je pomembno tudi za razumevanje človeškega očetovstva, ki je sodelovanje s tem očetovstvom. Oče poraja življenje in ga potem varuje, vzgaja in spremlja. Kakor človeški oče pripravlja zapuščino svojim otrokom, tudi nebeški Oče pripravlja svojo zapuščino v nebesih. Vsi moremo biti njegovi posinovljeni otroci in dediči njegove slave.

Identiteta sinovska zavest pred-velikonočnega Jezusa
Vse, kar smo govorili o Abba, ki ga je Jezus razodeval, je tesno povezano tudi s samo Jezusovo identiteto, z njegovo pred-velikonočno samozavestjo, kot je predstavljena v evangelijih. Pri sinoptikih je Jezus prikazan kot Mesija, kot Jahvejev Maziljenec, na katerem počiva polnost Duha, Duha, ki ga je Jahve podaril prerokom in obljubil polno njegovo izlitje v eshatološki prihodnosti.
Predvsem Jezusov krst je predstavljen kot mesijanska posvetitev Jezusa, tako v smislu uvoda v poslanstvo, prihoda Jahvejevega Duha na Jezusa, kakor tudi v zavedanju Janeza Krstnika in učencev, da je Jezus Maziljenec, ki ga Jahve pošilja, da bi oznanil odrešenje za ljudi. Na temelju tega maziljenja, o katerem govori že pred-pashalno izročilo evangelijev, je vse Jezusovo delovanje predstavljeno kot krst v Svetem Duhu, kot neprestano maziljenje in prisotnost Duha na Jezusu kot Mesiju, da more biti potem posredovana vsem ljudem. To je mogoče dobiti iz dveh sinoptičnih logionov: Mr 10,38: »Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Lukov pa se glasi: Lk 12,49-50:
»49 Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!
50 Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.«
V obeh navedkih je Jezusovo mesijansko poslanstvo izraženo in predstavljeno kot krst v Duhu, ta tema je bila potem široko razvita v Janezovem evangeliju, v post-pashalni luči vstalega Kristusa, kot jo je razumela prva Cerkev.
Tudi scena začetka Jezusovega mesijanskega poslanstva v nazareški shodnici, kot jo je zapisal evangelist Luka (Lk 4,16-20), vsebuje klic k izlitju Duha, z nanašanjem na mesijanski tekst Iz 61,1: Gospodov Duh je nad menoj. Vse Jezusovo življenje in mesijansko poslanstvo, od tega začetnega nastopa, je predstavljeno kot poslanstvo v Duhu: esorcizmi, čudeži, oznanjevanje, Jezusova dejanja, vse se je odvijalo v moči in pod vodstvom Duha, ki ga podarja Jahve.
Pri sinoptikih moremo najti tri pred-pashalne loghione, v katerih je prikazano pričevanje te mesijanske zavesti Jezusa v odnosu do počivanja daru Jahvejevega Duha na njem.

Jezusova identiteta na temelju njegove mesijanske avtoritete
Predvsem je treba poudariti, da bila bližina in eshatološka nujnost vzpostavljanja kraljestva, ki je zaznamovala prvo Jezusovo oznanilo, tesno povezana s samo Jezusovo osebo. V njem je Bog oznanil in uresničeval svoj prihod med ljudi. V tem smislu je Jezusovo oznanilo in praksa, še bolj pa njegova oseba, neločljivo povezana z bližino in prihodom Boga med ljudi.
20 »Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost.
21 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« (Lk 17,20-21).
Treba je poudariti dejstvo posebnega sinovskega odnosa Jezusa z Abba, kar bolj ali manj neposredno odseva v vsem njegovem oznanilu in v vsej njegovi osebi ter popravlja podobo Mesija v Izraelskem narodu v Jezusovem času. Na tak način, sama Jezusova oseba, tako kot so jo doživljali sodobniki, kot tudi njegovi učenci in apostoli, presega kategorije tega, kar so od njega pričakovali ali si o njem predstavljali, še posebno na temelju tradicionalnega judovstva. Jezus se je predstavil kot prerok (Mr 1,15; Mt 16,14; 21,10; Lk 7,16.39; 24,19), kot učitelj in tudi kot Mesija. Toda posebnost njegovega oznanila in njegove prakse presegata te kategorije. On je učitelj, vendar karizmatični učitelj, je prerok, toda več kot prerok, v kolikor je verodostojen in dokončen razlagalec Božje besede, on je pričakovani Mesija, vendar ne zemeljski in politični Mesija, kot so ga pričakovali Judje, ampak Mesija, ki izpolnjuje eshatološke napovedi in pričakovanja Stare zaveze. Očitno nova v Jezusovem poslanstvu je mesijanska avtoriteta, ki postavlja njegovo oznanilo in njegovo držo na raven samega Jahveja, njegovo besedo pa kot tisto, ki deluje v zgodovini odrešenja Izraela.
Jezusovo oznanilo preseneča po svojo novosti vse od začetka. Sinoptiki govorijo o novem učenju z oblastjo (Mr 1,22.27; Mt 7,28-39; Lk 4,32.36) Tako je njegova praksa zaznamovana s čudeži in eksorcizmi, znamenji njegove mesijanske moči. On tudi prinaša odpuščanje, kar more delati samo Jahve, to podčrtuje njemu lastno exusio. Tudi zbiranje mesijanske skupnosti, pripovedi o poklicu učencev, kažejo na moč in zahtevnost, ki je drugačna od drugih avtoritet v Izraelu. Prav to je nekakšna podstat, ki je pripeljala do dramatičnega konflikta z Judovskimi verskimi, socialnimi in političnimi oblastmi, nezaslišana avtoriteta, ki jo je pokazal v njegovem učenju in praksi. Predstavil se je kot verodostojen in dokončen razlagalec postave, ki je predstavljala natančno merilo Božje volje v Izraelu (Bilo je rečeno....., jaz pa vam pravim... (Mt 5,21-22.27-28.43-44). Predstavil se je kot višji od avtoritete templja, kot kraja dokončne prisotnosti Jahveja med svojim ljudstvom. Njegovo oznanilo, njegova praksa in sama oseba predstavlja eshatološki kraj Jahvejevega prihoda med ljudi (Mr 11,15-17; Mt 12,1; Jn 2,19-21).

Jezusova identiteta ne temelju njegove zavesti
Jezusova mesijanska avtoriteta nas vodi k odkrivanju Jezusove zavesti. Pomembno je spoznati in videti, s kakšnim imenom Jezus predstavlja svojo osebo in poslanstvo, kot poslani od Boga: Sin človekov. To ime se v sinoptičnih evangelijih pojavi kar 82 krat in to 80 krat na Jezusovih ustih, da ga vsaj indirektno nanaša na svojo osebo. Razlaga tega imena je kompleksna, po eni strani poudarja polno in resnično Kristusovo človeškost, po drugi strani pa se povezuje z znanimi napovedni, ki so v Knjigi preroka Danijela in v apokaliptični literaturi, kjer je Sin človekov predstavljen kot eshatološka oseba, ki je jasno povezana z božjo sfero, kateri daje Bog vladarstvo nad zgodovino, da bi vzpostavila njegovo kraljestvo. To ime kaže na resnično človeškost Kristusa, ki je rojen iz žene (Gal 4,4), po drugi strani pa ga postavlja v središčni in odločilni odnos s prihodom Jahveja med ljudi, po od njega izbranem poslancu. Jezus je uporabljal to ime zlasti v drugem delu svojega oznanjevanja, v Judeji, zlasti v povezavi z vzpostavljanjem Božjega kraljestva.
Pomembno je poudariti, da v času Jezusovega poslanstvo izstopa jasno verodostojen in močan Jezusov Jaz. Dovolj je, da spomnimo na vse kraje, kjer Jezus pravi: Jaz pa vam pravim (Mr 2,1-12). Gre za povezavo s čudeži ali da daje potrditev svojemu učenju. Najdemo ga tudi v antitetičnih pripovedih, kjer postavlja svoj nauk nasproti učenju starih učiteljev: Bilo je rečeno, jaz pa vam pravim. Ta verodostojen jaz, ki ima v Stari zavezi vzporednico v: 'Jaz sem, ki sem', s katerim je bila zapečatena in potrjena Jahvejeva beseda in njegovo delovanje med ljudmi od Mojzesa naprej.
V tem smislu je pomembno prebrati Janezov evangelij pod tem vidikom. Tam najdemo potrditev: ego eimi, Jaz sem, ki spominja gospodovalen in presežen jaz, s katerim se razodeva Bog Jahve. Vsi ti elementi razodevajo edinstvenost osebne identitete Jezusa, ki se po eni strani kaže tako neto in presežna glede na skupno človeško izkušnjo, po drugi strani pa poudarja njegovo popolno povezanost z Očetom, da je v vsem poslušen njegovi volji, njegov zaupljiv sinovski odnos do Očeta. Zato je mogoče reči, da je Jezusova oseba povsem razpeta med pokorščino in svobodo, med skupnostjo in različnostjo z Očetom. Ključni dogodek za to razodetje je Jezusova molitev v Getsemanskem vrtu, kjer se je Jezus povsem zavedal svoje svobode in tveganja življenja, h kateremu je šel naproti. Tam je povsem podvrgel svojo voljo Očetovi volji: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi. Tu sta dve različni volji, Božja in Jezusova, ki sta postavljeni v popolno skladnost, ne da bi to odvzelo dramatičnost in napor te uskladitve. To se je še enkrat pokazalo na križu v Jezusovi zapuščenosti.

Mesijansko poslanstvo Jezusa in Duha
Ko govorimo o Božjem razodetju, ki nam je podarjena v pred-velikonočnem Jezusovem delovanju, moramo poudariti tudi pomen in delo Duha kot notranje in bistvene razsežnosti V sinoptičnih evangelijih je Jezus predstavljen kot Mesija, to je kot Jahvejev Maziljenec, na katerem počiva tisti Duh, ki ga je podaril Jahve prerokom in ga obljubil kot eshatološko izlitje na Mesija in mesijansko skupnost.
Prikaz dogodka krsta razkriva mesijansko posvetitev Jezusa. Tako v smislu uvajanja v službo, kot prihod Jahvejevega Duha na Jezusa, ali kot navdihnjenje Janeza Krstnika in prvih apostolov, da je Jezus Maziljenec, poslan od Jahveja za oznanjanje odrešenja ljudem. Tako je na temelju tega dogodka maziljenja, bilo vse Jezusovo delovanje predstavljeno kot stalna prisotnost Duha nad njim, da bi jo mogel potem posredovati vse ljudem. To izražata dva logiona pri sinoptikih: Mr 10,38: Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« in Lk 12,49-50:
49 »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!
50 Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.«
Ta dva logiona, v katerih je Jezusovo poslanstvo predstavljeno kot krst v Svetem Duhu, sta poglobljena kasneje pri Janezu v luči po-velikonočne izkušnje vstalega Kristusa in prve Cerkve.
Tudi dogodek vzpostavljanja mesijanskega poslanstva Jezusa v sinagogi v Nazaretu, kot ga je prinesel evangelist Luka (Lk 4,16-20), vsebuje klic po razlitju Duha v povezavi in z nanašanjem na Izaijev tekst: Gospodov duh je nad menoj (Iz 61,1). Vse Jezusovo mesijansko življenje in delo moremo gledati kot poslanstvo v Duhu: eksorcizmi, čudeži, oznanjevanje, praksa, vse to se je dogajalo pod pobudo Jahvejevega Duha.
Zlasti logion, ki ga je zapisal evangelist Marko: Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo (Mt 12,28), poudarja, da se oznanilo in vzpostavljanje Božjega kraljestva, ki ga Jezus on uresničuje s svojim oznanjevanjem in prakso, more uresničiti po Jahvejevem Duhu. Prisotnost Svetega Duha spreminja in oživlja prihod in prisotnost Božjega kraljestva med ljudi. Potem je logion o preklinjanju proti Svetemu Duhu Mr 3,28-29. Ta greh proti Duhu, je nepoznavanje ali zmotno poznavanje Jezusovega delovanja, ki se odvija v Duhu. Ne priznavanje božjega izvira v Jezusovem poslanstvu in delovanju v moči Svetega Duha, pomeni ne priznati Jahvejeve prisotnosti in njegovega odrešenjskega ter eshatološkega posega v Jezusu za svoje ljudstvo. Tretji logion v sinoptičnem izročilu Mr 13,11: »Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh,« predstavlja obljubo, ki jo je dal pred-pashalni Jezus o daru Duha njegovim pričevalcem v preganjanju. To poudarja živo zavest v Jezusu, da je sredstvo in kraj, po katerem je Sveti Duh prisoten v učencih, ki nadaljujejo njegovo delo. To sintetično oznanilo obljube daru Svetega Duha. Predstavlja začetni izvir tradicije, ki se je potem odvijala v post-pashalnem obzorju, za katerega pričuje zlasti Janezov evangelij v tako imenovanih poslovilnih govorih.